Pogum, ki nas povezuje

“Izredno sem vesel, da ste mi podelili nagrado vilenica. Najlepša vam hvala!” je avstrijski pisatelj Josef Winkler (1953) v soboto na odru v kraški jami sklenil zahvalni govor ob izteku 36. mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Josef Winkler na odru v Vilenici  Foto: Andraž Gombač
Josef Winkler na odru v Vilenici  Foto: Andraž Gombač

SEŽANA, DIVAČA > Tudi letos so neprijazne razmere okrnile število udeležencev, živi dogodki v Kopru, Ljubljani, Trstu in Hrastniku pa so se prepletali z virtualnimi. Kraška je bila sobota: popoldne so na literarnem branju v amfiteatru Kosovelovega doma Sežana nastopili Zoltán Danyi iz Srbije, slovenski pesnik Jani Oswald z Dunaja, Lena Ruth Stefanović iz Črne gore in Nenad Veličković iz Bosne in Hercegovine.

Strah in pogum - to je tudi njegovo vodilo

Zvečer je na jamski slovesnosti, ki jo je povezovala Živa Rogelj, najprej zazvenela sodobna portugalska književnost, letos predstavljena v tradicionalni festivalski antologiji. V kraškem podzemlju sta jo prek zaslona predstavila Sandro William Junqueira in Álvaro Seiça.

“Verjetno se veliko utemeljitev začne z besedami, da nagrada ne bi mogla iti v roke primernejšemu avtorju, a če upoštevamo vodilo letošnje Vilenice Strah in pogum, se zdi, da bi to lahko bilo tudi vodilo avtorjevega življenja in opusa,” je govor začela dr. Amalija Maček, tudi prevajalka letošnjega lavreata.

Potem ko mu je predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc izročil nagrado v vrednosti 10.000 evrov, je Josef Winkler govor začel s slovenskim “dober dan” in s citatom nemške pesnice Marie von Ebner-Eschenbach: “Ljudi brez duše ne moreš navdušiti, lahko pa jih fanatiziraš.” Presunljivo je opisal odraščanje na avstrijskem Koroškem, na majhni kmetiji v vasi, zgrajeni v obliki križa: “Do svojega sedemnajstega leta nisem vedel za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem, o tem ni bilo govora ne v šoli ne v cerkvi. Imel pa sem vsaj to srečo, da moja ožja družina ni bila katoliško ali nacionalno fanatična.”

Mama, ki je v drugi svetovni vojni izgubila tri še mlade brate, je umolknila, vsa njena družina je onemela, očetovo širokoustenje o vojnih podvigih pa na otroke ni naredilo vtisa; odrasli jih niso mogli “fanatizirati”, nasprotno, dosegli so le posmeh.

“Niso mi dovolili v srednjo šolo, tudi na gimnazijo ne, zato sem moral ostati osem let v vaški osnovni šoli, kjer ni bilo nobenega omembe vrednega pouka zgodovine, ki bi nam razkril polpreteklo zgodovino,” se spominja Winkler.

V sedemdesetih letih je v njihov dom prihajal bilten Ruf der Heimat (Klic domovine), “grozljiv hujskaški pamflet koroškega Heimatdiensta, v katerem so vedno znova svarili pred bližajočo se jugoslovansko invazijo in strašili podeželsko prebivalstvo”. Naposled se je odločil, da vsak izvod tega pamfleta, ki prispe, odnese na poljsko stranišče. Tam si je oče ob pomanjkanju toaletnega papirja z njim lahko le obrisal zadnjico.

Ko je delal v pisarni pedagoške visoke šole v Celovcu, se je pisatelj spoprijateljil s koroškima Slovencema, študentoma, in zadeli sta ga ključni knjigi: Žalost onkraj sanj sina slovenske matere Petra Handkeja in Zmote dijaka TjažaFlorjana Lipuša. Kot predsednik avstrijskega senata za kulturo je pripomogel, da je Lipuš leta 2018 prejel veliko avstrijsko državno nagrado. “Trajalo je več kot pol stoletja, da je prvič v zgodovini najvišje avstrijsko priznanje za književnost prejel koroški Slovenec,” je še poudaril v kraškem podzemlju.

V neprijaznih časih je bila podelitev skromnejša kot sicer. Lavreatu sta iz prve vrste zaploskala tudi državna sekretarka na ministrstvu za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc in sežanski župan David Škabar, a prišlo je malo, premalo slovenskih literatov. So se pa zato zgledno odzvali Winklerjevi kolegi iz Avstrije: pripotovali so pisateljica Maja Haderlap, pesnica Cvetka Lipuš, prevajalec Erwin Köstler in “tihotapec besed” Ludwig Hartinger.

Medtem ko fašistom razbijamo glave

Kristal Vilenice, nagrado za avtorja prispevka v zborniku, je prejel grški pesnik čečenskega rodu Jazra Khaleed, ki v pesmi Refren oznanja: “Ime mi je J-A-Z-R-A, rodil sem se v temi Zahoda, tukaj živim, nezakoniti priseljenec, zahvaljujoč levičarski trmi, lepo mineva ta večer, medtem ko fašistom razbijamo glave.”


Najbolj brano