Veliki slikarji bežijo iz okvirjev

V Pilonovi galeriji Ajdovščina se izteka razstava Sodobno slovensko slikarstvo - druga generacija. Na ogled so slike, ki so jih ustvarili Metka Krašovec, Emerik Bernard, Živko Marušič in Marko Jakše. Kustos Andrej Medved bo obiskovalce po razstavi še zadnjič popeljal v nedeljo ob 17. uri.

Živko Marušič tudi na letošnjih slikah ostaja  igriv in svoboden.    Foto: Andraž Gombač
Živko Marušič tudi na letošnjih slikah ostaja igriv in svoboden.  Foto: Andraž Gombač

AJDOVŠČINA > Pred dvema letoma so tam prav tako v sodelovanju s kustosom Andrejem Medvedom iz Kopra predstavili umetnost Zorana Mušiča (1909-2005), Marija Preglja (1913-1967) in Gabrijela Stupice (1913-1990). Tja so vsi trije sodili že zato, ker so bili Pilonovi prijatelji, se nasmehne direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek.

Naslednje leto najmlajše

Letos pa so na vrsto prišli slikarji “druge generacije”: Emerik Bernard (1937) se predstavlja z dvema slikama iz osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja in eno iz tega tisočletja, Metko Krašovec (1941-2018) zastopajo podobe, ustvarjene v zadnjih dveh desetletjih, Živko Marušič (1945) in Marko Jakše (1959) pa sta pokazala svoje slike iz zadnjega obdobja. “Gre za umetnike 'nove podobe', prehoda abstrakcije v figuraliko,” pojasnjuje direktorica in poudarja, da je z največ slikami - petimi - na razstavi zastopana letos preminula Metka Krašovec, ki so ji z razstavo namenili poseben hommage. “Logično je tudi sodelovanje kustosa Andreja Medveda. Navsezadnje je bil pri Obalnih galerijah Piran generator in teoretik te smeri, nove podobe,” pravi Tina Ponebšek. Z obiskom razstave je zadovoljna: “Požela je kar precej zanimanja, le od sredine avgusta obisk tradicionalno upada. Marsikoga je gotovo pritegnila že zaradi Metke Krašovec, zelo dober odziv in posledično tudi prodajo pa beleži Jakše.”

Napoveduje, da bo Medved po predlanski in letošnji razstavi pri njih jeseni prihodnje leto predstavil še najmlajšo generacijo slikark, ki vztrajajo v presežni “klasični” maniri: to so Suzana Brborović, Nika Zupančič, Maruša Šuštar in Ira Niero Marušič.

Metka ni kičasta

Mušič, Pregelj in Stupica, povezani v prvi, predlanski razstavi, so vrhunski modernisti. Njihove poti so se prepletale, a je vsak poseben, samosvoj, poudarja Medved. Jasno, izbor tako prvega tria kakor naslednjih dveh kvartetov, predstavljenih na razstavah, bi bil zagotovo drugačen, če bi ga oblikoval drug kustos, prikima Medved: “Naj imam še toliko izkušenj in znanja, ne morem iz sebe. Kadar se odločaš, je izbor kljub še taki širini subjektiven. Subjektiven in absoluten, dokončen. Morda bom čez nekaj let spremenil izbor - kar pa še ne bo pomenilo, da so prejšnji izbrani kaj manjši umetniki. Velikani bodo ostali velikani.”

Tudi pri dosedanjih izborih je nihal - pri predlanski razstavi je premišljeval še o Venu Pilonu, ki je bil na koncu v “svoji” galeriji samo gostitelj treh prijateljev, v igri sta bila tudi brata Kralj, France in Tone. “Že k tisti razstavi bi lahko priključil Emerika Bernarda,” pravi. “Pred tridesetimi leti sem objavil študijo Pregelj, Stupica, Bernard, nakar je kolega Jure Mikuž v Naših razgledih objavil članek z naslovom Pregelj, Stupica, Bern ... Tri pike zato, ker je v to druščino postavljal Janeza Bernika, ki pa je zame tranzicijski slikar. Je mojster risbe, brez dvoma, a imel je ogromno vzornikov, predvsem je posnemal umetnike iz Italije in Španije.”

Emerik Bernard se ni uvrstil med prvo trojico, je pa zato zdaj najstarejši na razstavi “druge generacije”. “Najstarejša slika je iz osemdesetih let, ko je Bernard začel slikati in bil najbolj plodovit. Upodablja istrsko ikonografijo, močan je v diptihih in triptihih, na katerih v sliko vključuje različne materiale, na primer prte.”

Uvrstitev Metke Krašovec ni sporna, pravi Medved: “Pa čeprav je nad njo bolj navdušeno občinstvo kot strokovnjaki. Nekateri namreč ocenjujejo, da je Metka že na robu kiča in priljubljena, ker je všečna. Ne soglašam. Njeno slikarstvo premore posebno vzdušje, vezano tako na tihoto cipresnega ozadja kakor na geometrijo. Gre za idealen, celo utopičen svet. Je zelo zanimiva slikarka.” In v hipu prepoznavna, soglaša: “Res je, njeno slikarstvo prepoznaš kot posebno, prej kot delo Ivane Kobilca, ki je bila velika mojstrica, a med evropskimi slikarji nič posebnega. Metka Krašovec pa ima svoj edinstven svet.”

Živko Marušič je za razstavo prispeval najnovejša, letošnja dela. “Marušič ima ogromen opus in posebno figuraliko, ki je evropsko prepoznavna in odmevna predvsem v severni Italiji, kjer ima tudi največ kupcev. V novih delih barvno ni tako intenziven, figura pa je tipična, marušičevska. Slikar ostaja igriv in svoboden.”

Medved, tudi avtor besedil v spremnem katalogu, priznava, da v tej druščini izstopa in odstopa Marko Jakše: “Je slikarski genij, ustvarja hitro in vsaka njegova slika je povsem drugačna od drugih. Pri njem najpogosteje nastopajo nekakšna fantazmagorična arhitektura, živali in pa pomanjšana figura, homunkulus, skrit ali izgubljen v tem brezčasnem okolju. Jakše je najmlajši med slikarji na tokratni razstavi, a težko bi ga uvrstil kam drugam. Presega vse normative in je bil prav zaradi tega dolgo časa tudi manj znan.”  


Najbolj brano