Večne dileme Peščenega planeta

Več kot pol stoletja so morali slovenski ljubitelji enega temeljnih del znanstvenofantastičnega literarnega kanona čakati na slovenski prevod Peščenega planeta (Sanje, 2018) Franka Herberta.

V Peščenem planetu (Dune, 1984)  Davida Lyncha igra tudi Sting.
V Peščenem planetu (Dune, 1984) Davida Lyncha igra tudi Sting.  

Slednjega se je lotil filmski kritik in velik navdušenec znanstvenofantastičnega univerzuma Igor Harb, posluh pa je našel pri Roku Zavrtaniku iz založbe Sanje, ki mu je Peščeni planet predstavil kot Alamuta v vesolju. Frank Herbert je namreč veliko črpal iz kultur Bližnjega vzhoda in če ga Američani in Britanci primerjajo z Gospodarjem prstanov, ga lahko v slovenskem prostoru po Harbovih navedbah na predstavitvi prevoda vzporejamo z Alamutom.

Nerazumevanje založb

A pot do kultnega statusa Peščenega planeta je bila precej trnova. Frank Herbert je v zgodnjih 60. letih minulega stoletja naletel na veliko zaprtih vrat založniških hiš. Idejo za roman je dobil leta 1959, ko se je udeležil raziskave o ekologiji peščenih sipin pri mestu Florence v ameriški zvezni državi Oregon, izšel pa je šele leta 1965 pri majhni založbi Chilton Books. Sprva bi moral sicer o tej temi napisati članek, a so sipine in predvsem rastlina, ki ima moč zaustaviti njihovo širitev, še naprej razvnemale njegovo domišljijo.

Članka ni nikoli napisal, je pa nastal prvi zametek Peščenega planeta, ki je bil objavljen v znanstvenofantastični reviji Analog v dveh delih; prvi je bil objavljen leta 1963 kot Dune World, drugi pa leta 1965 kot The Prophet of Dune. S precej popravki je nato istega leta izšel še v knjižni obliki kot Peščeni planet(Dune) pri omenjeni založbi. Čeprav je Herbert ob izidu požel priznanje kritikov in prejel nagradi hugo ter nebula, danes najimenitnejši književni nagradi na področju znanstvene fantastike, je bil odziv bralcev sprva zelo medel. Razlog je najverjetneje v kompleksnosti dogajanja in temi, saj je Herbert v znanstveno fantastiko vnesel še eno novo dimenzijo - okoljevarstveno filozofijo. Počasi pa je začel roman osvajati vse širši krog oboževalcev in pridobivati na veljavi - danes je preveden v številne jezike, prodanih pa je bilo več kot 12 milijonov izvodov.

Alegorija na nafto

Zgodba gre takole. Nekaj deset tisoč let v prihodnosti, zahvaljujoč začimbi, imenovani melanža, imperij rodbine Corrino obvladuje večino vesolja. Ta skrivnostna začimba (alegorija na nafto) upočasnjuje staranje, širi zavest in omogoča popotnikom vesoljskega Ceha takojšnja potovanja po vsem znanem vesolju. Mogoče jo je najti samo na peščenem planetu Arrakisu, med domačini znanem kot Sipina. Ko fevd nad Arrakisom preide iz rok rodbine Harkonnen v roke rodbine Atreides, sile iz ozadja sprožijo potek dogodkov, ki bodo pretresli vesolje.

Frank Herbert poleg napete pustolovske zgodbe odpira še številna vprašanja na področju politike, ekologije, verskega fundamentalizma in determinizma. Tudi Harb je na predstavitvi prevoda povedal, da Herbert ne izhaja iz kakršnihkoli pravljic o potovanju skozi vesolje, ampak se usmerja v ekologijo in na razvoj človeka kot takega.

Villeneuov in Jodorowskijev Peščeni planet

Prihodnje leto ljubitelje Peščenega planeta čaka še ena češnja na torti. Po ne najbolje sprejeti filmski različici Davida Lyncha iz leta 1984 bo prihodnje leto na filmskih platnih zaživela tudi nova filmska adaptacija romana.

Režiser bo Denis Villeneuve, ki se je že suvereno spopadel s še enim znanstvenofantastičnim temeljnim delom, IztrebljevalcemRidleyja Scotta. A poleg visokih pričakovanj za najnovejšo filmsko adaptacijo romana, duhove še vedno buri žal nikoli realizirana filmska različica čilskega vsestranskega umetnika Alejandra Jodorowskega. Po mnenju mnogih filmskih poznavalcev bi film, če bi ga posnel Jodorowski, korenito spremenil znanstvenofantastični filmski žanr.

Njegovo vizionarstvo je sicer zelo nazorno popisano v odličnem dokumentarcu Jodorowsky's DuneFranka Pavicha. Jodorowsky je namreč zbobnal skupaj sanjsko tehnično ekipo - Chriss Foss, Dan O'Bannon in H.R. Giger - , ki so nato po spodletelem projektu Peščeni planet pustili svoje sledi pri velikih znanstvenofantastičnih spektaklih, kot so Iztrebljevalec, Osmi potnik, pozneje tudi Prometej ...

Jodorowsky je večkrat povedal, da filma niso posneli le zato, ker hollywoodski producenti niso želeli njega za režiserja, dejstvo pa je, da je samo za priprave na snemanje porabil nekaj milijonov dolarjev. Kakorkoli že, Peščeni planet Alejandra Jodorowskega živi dalje svoje življenje, njegove režijske rešitve pa še danes zasledimo v kopici znanstvenofantastičnih filmov. Ali bo katero od njih uporabil tudi Villeneuve, bomo ugotovili prihodnje leto.


Najbolj brano