V spomin: Lučka Čehovin (1940-2019)

Lučka je žarela kot lučka in govorila hitro - veliko je vedela in to hotela deliti z drugimi. Že pri 25 letih so jo imenovali za ravnateljico Kosovelove knjižnice v Sežani in desetletje pozneje je dobila Čopovo diplomo, najpomembnejšo državno nagrado na tem področju.

Knjižnico je 35 let, do upokojitve, bogatila s svetovljanskim duhom, z radovednostjo, delavnostjo, vedrino, priborila ji je nove prostore in v Sežani gostila velike osebnosti. Vmes je bila pet let še tajnica Zveze kulturnih organizacij občine Sežana, vseskozi pa trden most med umetniki in občinstvom.

Neprecenljiva je njena vloga v poglavju iz naše zgodovine, imenovanem Avgust Černigoj. Nad njegovim delom se je navdušila med študijem na ljubljanski slavistiki. “V mojih očeh je bil velik umetnik. Mislila sem, da živi vsaj tako dobro kot Lojze Spacal,” je leta 2007 pripovedovala za naš časopis. “Med nekim obiskom pa sem ga našla v revnem stanovanju, bolnega. Sprejela me je njegova žena, zelo v redu ženska, ki mi je rekla, da s Černigojem sicer še vedno živita pod isto streho, a da sta že ločena. Celo pokazala mi je: 'Ta del štedilnika je njegov, ta pa moj.' Ko je umrla, je Černigoj ostal sam. A nikoli ni govoril, v kakšni revščini živi. Bil je preponosen. Zato sem poskrbela, da mu je Socialistična zveza dajala podporo, šla pa sem tudi k SKGZ, odkoder je potem nekajkrat letno dobival podporo.”

Dosegla je tudi, da je Kobilarna Lipica s Černigojem sklenila pogodbo: v zahvalo za brezplačno dosmrtno bivanje v hotelu Maestoso ji je leta 1984 podaril 1355 svojih del, kobilarna pa se je zavezala, da bo zanje uredila galerijo. A umetnost naj ljudi duhovno bogati in povezuje, knjižnica, galerija in druge kulturne ustanove morajo biti živahna srečevališča, ne mrtva skladišča, je vedela Lučka Čehovin. Bolelo jo je, da je lipiška galerija postala “navaden depo”.

Spominov in anekdot, s katerimi je hipoma uročila poslušalca, žal ni zapisala, smo pa po njeni zaslugi dobili marsikaj, tudi knjigo Vidmarjevih ljubezenskih pisem Karmeli Kosovel. Z vsemi tremi pesnikovimi sestrami se je poznala, najbliže si je bila prav s pianistko Karmelo, ki je mladi prijateljici izročila dragoceno korespondenco, o čemer je Lučka Čehovin še nedavno pripovedovala v Sosičevem filmu Karmela.

Tudi sama je rada pošiljala pisma, vselej po običajni pošti, napisana na roko. Opisovala je, kako rada se vrača v rojstno hišo na Barki v Brkinih, ki jo je obnovila s hčerko Brino in sinom Borutom. Na lepi razglednici je fotografija nežno prekrita z risbo - leta 1982 je domačijo narisal sam Černigoj, ki je dolgoletni prijateljici izdelal tudi ekslibris.

Pošiljateljica je priložila še vizitko, prav tako edinstveno, zanjo jo je oblikoval Novi kolektivizem - na modrini je upodobljena žarnica, iz nje pa sije Kosovelova pesem: “Lučka žari med gorami, v dušo čutiš njen soj ...”

Pred štirimi leti je v pismu sporočila, da je v Brkinih nesrečno padla. “Bila sem kar štiri mesece skoro nepokretna. Tudi sedaj imam bolečine in težko hodim. Še sreča, da sem obdana s knjigami in sem ves čas brala.”

Dokler je mogla, je hodila v naravo, skoraj do zadnjega diha pa je brala. V ljubljanski bolnišnici jo je najprej navdušila prva knjiga doslej neobjavljenih Kosovelovih pesmi, ki jih je Miklavž Komelj zbral pod naslovom Vsem naj bom neznan. “Srečko me drži pokonci,” je rekla hčerki. Na koncu, v bolnišnici v Sežani, je brala še drugo Kosovelovo knjigo. A ni prišla do zadnje strani. Poet je tudi njej, kakor je napovedal, ostal neznan.

Ne more biti naključje: tako pesnik kakor njegova bralka sta izdihnila konec maja. Leta, ki nas ločujejo, so zanemarljiva, šteje samo umetnost, ki nas povezuje.

---