Upor s kitaro in čopičem

Za 80. rojstni dan, ki ga praznuje danes, je dobila lepo darilo: predsednika, ki ni Donald Trump. Leta 1963 je Joan Baez ob Martinu Luthru Kingu korakala po Washingtonu in nepregledni množici prepevala We Shall Overcome, ta teden pa ji je divjanje v Kapitolu potrdilo, da predsednik “razpihuje rasizem, teorije zarote, ksenofobijo, sovraštvo”.

Odpri galerijo

ZDA > Na črno-belem posnetku iz šestdesetih letih med novinarsko konferenco odgovori: “V prvi vrsti se imam za človeka, na drugo mesto bi postavila oznako mirovnica, šele zatem - če že moram imeti še tretjo nalepko - bi si rekla folk pevka.”

Joan Chandos Baez se je v New Yorku rodila Mehičanu in Škotinji. Družina se je pogosto selila, deklica pa je spoznavala raznolike kraje in ljudi. Sprva jo je privlačil črnski rhythm and blues, zatem so jo Harry Belafonte, Odetta in Pete Seeger potegnili v folk. Šolo je obesila na klin, se mojstrila po newyorških kavarnah, izstopala s čistim sopranom in gibkimi prsti, ki so vešče prebirali kitarske strune, leta 1959 pa je nastopila na festivalu v Newportu, pred 300.000 navdušenimi poslušalci - in oklicali so jo za kraljico folka.

“Karkoli je moje zasebno življenje že bilo, se je končalo, ko sem imela 17, 18 let,” je marca 2007 ob vrnitvi v ljubljansko Halo Tivoli, kjer je nastopila že leta 1989, pripovedovala v intervju za naš časopis. Spomnila se je tudi, kako je pomagala vrstniku Bobu Dylanu, ko se je priklatil v New York: “Tedaj sem bila že precej znana, zato sem svojemu občinstvu lahko predstavila nekoga, za kogar sem vedela, da je genij. Tarnali so, da ima grozen glas, jaz pa sem šla na oder in jim kot kakšna stara učiteljica rekla: zdaj pa ga poslušajte! Izkazalo se je, da sem imela prav.”

Potem ko se je muhasti Dylan oddaljil od folka in namesto protestnih začel pisati intimnejše in z modernističnimi metaforami nabite pesmi, sta se njuni poti za nekaj let razšli ... pa pozneje spet staknili, o čemer je Joan Baez poročala v svoji bržkone najmočnejši avtorski pesmi Diamonds and Rust (1975). Ko se je on umaknil v zavetje družinskega doma v Woodstocku, je ona - noseča - blestela na tamkajšnjem festivalu. Mesec prej, na dan, ko so človeka poslali na Luno, 16. julija 1969, so njenega moža Davida Harrisa vtaknili v zapor, ker se je uprl vpoklicu v vojsko.

Leta 1972 je odpotovala v Vietnam, s kitaro je korakala skozi ljudstvo, bili so ravno božični prazniki, ko je nenadoma slišala brnenje v zraku in zavijanje siren: Hanoi so napadli ameriški bombniki - ki še zmeraj odmevajo s plošče Where Are You Now, My Son? (1973).

Še in še je protestirala, si prizadevala za mir, neutrudno potovala na vojna območja, od Kambodže do Bosne; leta 1993 je prepevala na ulicah obleganega Sarajeva, čemur je posvečen daljši odlomek dokumentarca How Sweet the Sound, v katerem bolečino ob obisku Sarajeva primerja s tisto, ki je vanjo zasekala ob smrti mlajše sestre Mimi Baez Fariña - prav tako odlično pevko in kitaristko je rak družini iztrgal leta 2001.

Od Kopra do Vidma

Joan Baez je prepevala tudi v Kopru - kdor ne pozna štorije o sandalih, naj le pogugla -, v Ljubljani je gromek aplavz požela s Seegerjevo Where Have All the Flowers Gone?, v katero je vtaknila nekaj besed iz Domiceljeve priredbe Kam so šle vse rožice, še pogosteje pa je pela v italijanščini, nazadnje leta 2018, ko je s poslovilno turnejo pripotovala na Folkest v Videm. Na travniku pred gradom, kjer jo je za tolkali spremljal sin Gabriel Harris - ki je bil na Woodstocku v njenem trebuhu -, je zapela tudi klasiki Giannija Morandija, ki ju je posvojila že leta 1967: Un mondo d'amore in protivojno C'era un ragazzo che come me amava i Beatles e i Rolling Stones. Pa tudi Here's to You, ki jo je z Enniom Morriconejemnapisala za film o legendarnih anarhistih Sacco & Vanzetti (1971).

Na jesen življenja slika

Poslovilne turneje je konec in 25. studijski album Whistle Down the Wind (2018) je njen zadnji. A še zmeraj zapoje, po potrebi tudi ostro. Pravi, da bi se morali povsem posvetiti boju proti podnebnim spremembam. Prizadevala si je, da bi za demokratskega predsedniškega kandidata izbrali socialista Bernieja Sandersa. Utelešenje vsega, zoper kar se bori že vse življenje, pa je vsekakor nesramni Donald Trump, ki ga je portretirala v pesmi Nasty Man, spletni uspešnici.

Lani je iz karantene - iz domače kuhinje - za junake, ki med pandemijo pomagajo soljudem, zapela Dylanovo Forever Young, zapostavljenim Indijancem - svojim bratom in sestram - je posvetila Blowin' In the Wind, Francozom Brassensovo Chanson pour l'Auvergnat, prijateljem v Nemčiji in Belgiji prastaro Der Mond ist aufgegangen ...

Osemdesetletnice pa danes v spletnem prenosu ne bo praznovala kot pevka, ampak kot slikarka: tri leta po svoji prvi razstavi je v kalifornijski galeriji Seager Gray na ogled postavila nadaljevanje niza Mischief Makers (Nagajivci), portrete junakov, ki premikajo meje in prispevajo k boljšemu svetu: po Bobu Dylanu, Nelsonu Mandeli in Mahatmi Gandiju so si upodobitev zaslužili še Michael Moore, Patti Smith in drugi. Tako Anthony Fauci kakor Kamala Harris sta naprodaj po 30.000 dolarjev, Greto Thunberg pa dobite že za 25.000.

Preberi še: Pepelka Joan je dahnila: “Sandali so popolni!”

---