Upor partizanov, zombijev, Breclja ...

Vstajniki so posvojili zmerljivko in se kot zombiji zoperstavili vladajočim, mehki terorist Marko Brecelj je sedem let protestno kolenoval pred vladarjem Kopra, partizani so med vojno uprizarjali Molièra ... O vsem tem in še marsičem dr. Aldo Milohnić premišljuje v novi knjigi Gledališče upora.

   Marko Brecelj (drugi z leve) s podporniki med kolenovanjem pred kartonastim županom Borisom 
Popovičem 24. novembra 2011 ob vhodu v koprsko občinsko stavbo   Foto: Andraž Gombač
Marko Brecelj (drugi z leve) s podporniki med kolenovanjem pred kartonastim županom Borisom Popovičem 24. novembra 2011 ob vhodu v koprsko občinsko stavbo  Foto: Andraž Gombač

Vsem, ki so se z gledališčem upirali in odpirali poti k boljšemu svetu, dr. Aldo Milohnić, profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predstojnik Centra za teatrologijo in filmologijo, posveča Gledališče upora; knjigo je naslovil po simpoziju, ki ga je v Mariboru organiziral leta 2014, izšla pa je kot plod sodelovanja akademije in Znanstvene založbe Filozofske fakultete.

Aldo Milohnić (foto: Andraž Gombač)

Kaj pa teater danes?

Kaj pa današnji, nenavadni “spletni” teater, smo po izidu knjige pobarali Milohnića. “Na začetku epidemije so mnoga gledališča ponujala brezplačne oglede videoposnetkov starejših predstav. Potem ko je postalo jasno, da epidemije in z njo povezanih ukrepov, vključno s prepovedjo predstav s fizično navzočim občinstvom, tako kmalu ne bo konec, so gledališča začela prodajati vstopnice za oglede posnetih ali v živo, v realnem času predvajanih ('livestreaming') predstav. Vsaj v nekaterih primerih - in teh je čedalje več - medijsko posredovani gledališki dogodek ni več nekaj drugotnega, ni več le dokumentarni posnetek 'realnega' dogodka, temveč je prav internetni prenos uprizoritve primarni in tudi edini realni dogodek.”

Posnete ali v živo prenašane predstave se ne morejo kosati z gledališčem pred občinstvom v istem prostoru, poudarja: “Vse več gledališč poskuša to, vsaj delno in za silo, omiliti s poudarkom časovne razsežnosti. Ponujajo prenose predstav v realnem času. Tako skušajo pri gledalcih ustvariti občutek prisotnosti in soudeležbe. Sinhronost igralčevega in gledalčevega časa nekoliko prispeva k simulaciji gledališkega dogajanja. Obenem so internetni prenosi prinesli tudi nekaj dobrega: predstave v pomembnih tujih gledališčih (ali vsaj njihove približke) si zdaj lahko ogledajo tudi tisti, ki si tega prej niso mogli privoščiti.”

Sedem let Kolenovanja

Milohnić začne s svežim: v letih 2012 in 2013 so vstajnike, ki so se zoperstavili mariborskemu županu Francu Kanglerju, njegovemu ljubljanskemu kolegu Zoranu Jankoviću in premierju Janezu Janši na spletni strani SDS označili za zombije. Nespametno izjavo so protestniki uporabili: spodbudila je “neobrzdano animacijsko, korpografsko in koreografsko domišljijo”. Vstajniki so s tovrstnim karnevalom prispevali k širini “vseljudske” vstaje, ugotavlja Milohnić: “Ko so si nadeli maske zombijev, so protestniki simbolično sneli ideološke maske z obrazov pripadnikov vladajoče stranke.”

Samostojno poglavje je dobil Marko Brecelj kot “artivist” - artist in aktivist obenem, “absolutni fenomen” in “zunajserijski performer”. Milohnić opiše in ovrednoti vrsto mehkoterorističnih performansov in se dlje pomudi pri monumentalnem Kolenovanju: Brecelj se je zoperstavljal koprskemu županu, “demokratičnemu despotu” Borisu Popoviču, ob srečanjih je pokleknil pred njim in se s sedemletnim vztrajanjem uvrstil v tradicijo “performansov v trajanju”, kakršne so prakticirali Marina Abramović, Robert Wilson in drugi. Fotografijo iz našega arhiva, na kateri Brecelj in podporniki klečijo pred kartonastim Popovičem s svetniško avro okrog glave, Milohnić primerja s čaščenjem absolutističnega vladarja: kadar Ludvika XIV. ni bilo v Versaillesu, so se podložniki klanjali njegovemu portretu. Kolenovanje označi za “gestični performativ”, saj neločljivo povezuje gesto in izjavo. Doda ugotovitev, da se je Brecelj tu “naditentificiral”: namerno pretirano poistovetil s pozicijo podložnika in tako subverzivno kritiziral županovo samopašno politiko.

Vstajniki, imenovani zombiji, so žaljivko pograbili in tako simbolično sneli maske vladarjem, v knjigi pojasnjuje Aldo Milohnić. (foto: Andraž Gombač)

Molière med partizani

Ker ni tekmoval s poklicnimi gledališči, je med vojnama blestel Delavski oder, utemeljuje Milohnić in poudari uspehe izjemno delavnega režiserja Ferda Delaka, leta 1905 rojenega v Gorici.

V gledališko zgodovino se je kot edinstven vpisal modernistični ples, s katerim je Marta Paulin - Brina leta 1943 nastopila po prisegi borcev Rabske brigade na Mašunu, Milohnić pa še podrobno pretresa partizansko Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, kjer so zelo uspešno uprizarjali celo Molièra - je bilo to pristajanje na rutino meščanskega teatra ali radikalna gesta, svojevrstni upor?

Pregledu neoavantgardnih gibanj s telesnim gledališčem sledi pretres “brutalističnega” prikazovanja nasilja v sodobni angažirani umetnosti, ki nagovarja občinstvo kot skupnost kritično mislečih posameznic in posameznikov. “Ta strategija je lahko tudi tvegana, saj lahko hitro postane potuha občinstvu, da svoj angažma opravi kar v gledališču in se tako prepusti pasivnosti v vsakdanjem življenju,” opozarja Milohnić. In poudari: angažma je vsekakor edina možnost, če umetniki nočejo, da se njihovo ustvarjanje zoži na golo dekoracijo.


Najbolj brano