Umrla ena najvidnejših evropskih književnic Dubravka Ugrešić

V 75. letu je umrla Dubravka Ugrešić, na Hrvaškem rojena literarna zgodovinarka in književnica, ki se je uveljavila kot ena najvidnejših evropskih prozaistk in esejistk. Značilno za njeno prozo je prepletanje zasebnega in javnega, Vzhoda in Zahoda, politike in kulture, visoke in nizke književnosti, avtopoetičnosti in meddiskurzivnosti.

Dubravka Ugrešić leta 2017 na 32. mednarodnem literarnem 
festivalu Vilenica Foto: Tomaž Primožič/FPA
Dubravka Ugrešić leta 2017 na 32. mednarodnem literarnem festivalu Vilenica Foto: Tomaž Primožič/FPA

AMSTERDAM > Dubravka Ugrešić (1949) je vedno jasno in glasno izrazila svoje mnenje. V 90. letih je zapustila Hrvaško, saj je zaradi svojega kritičnega razmišljanja postala tarča številnih kritik. Pozneje je živela na Nizozemskem, kjer je tudi umrla, kot poročajo tuje agencije in portali.

Njeni prozni zbirki Poza za prozo iz leta 1978 je v 80. letih sledila uspešna serija del, kot so kolažirani roman Štefica Cvek v krempljih življenja, zbirka kratkih zgodb Življenje je pravljica in meddiskurzivni roman Forsiranje romana reke. Pozneje se je veliko bolj posvečala esejizirani prozi in literarizirani esejistiki.

Njena dela so prevedena v skoraj vse evropske jezike, prejela je tudi številne mednarodne nagrade, leta 2016 na mednarodnem pisateljskem festivalu na Krasu tudi vilenico. "Avtorica si oči ne zatiska nikoli, pred ničimer. V nekaj zadnjih zbirkah esejev si jih ne zatiska predvsem pred vsesplošno standardizacijo kulturnega in vsakršnega drugega okusa, pred poneumljanjem, pred slepim in nekritičnim sprejemanjem vzorcev vedenja in razmišljanja, pred posnemanjem in drugorazrednostjo, pred manipuliranjem," je o avtorici tedaj zapisala žirija za vilenico, ki ji je predsedovala Lidija Dimkovska.

V pogovoru za Primorske novice, ki je nastal pred podelitvijo nagrade, je med drugim povedala: Zmeraj me je najbolj zanimalo, kako prenesti sporočilo. Ne mislim na moralno, temveč na umetniško sporočilo. To je naloga književnosti. Zmeraj sem bila najbolj pozorna na kako, ne na kaj, ki je naloga novinarstva. Vaša naloga. Nabokov je nekoč lepo odgovoril, ko so ga vprašali, kako pravo književno delo ločiti od literature 'wannabe'. Dejal je: prvič, prava književnost ima zgodbo, drugič, zraven mora biti določeno védenje, ki ni nujno faktično, ni nujno resnično, vendar bralca preseneti, prosvetli, in tretjič, tu mora biti še očaranje, zapeljevanje. Upam, da je našteto mogoče najti tudi v mojih delih. Morda bo zvenelo naduto, vendar sem med potovanji po mnogih deželah spoznala, da moje delo zanima mlade izobražene ljudi. Na Poljskem sem začutila, da v mojih delih odkrivajo, kar so jim starši in drugi prikrili. Lepo se počutim tudi, kadar nekaj, kar sem napisala že davno tega, med mladimi v novem bralnem okolju zaživi kot novost - v Franciji, Nemčiji, Angliji ... Pisatelji imamo povečini zelo nizko samopodobo, smisel nam dajejo bralci. Zelo mi je žal, da se imajo nekateri stari pisci za zelo pomembne, pa jih nihče ne bere. Saj niti jaz nimam velikega bralskega kroga, nisem avtorica bestsellerjev, a sem zmeraj naletela na prave, idealne bralce. Ampak to so zapletena vprašanja, vprašanja življenjske vitalnosti. Vsekakor pa drži: pisatelj je živ, dokler ima bralca.”


Najbolj brano