Temeljna sporočila za vse čase

V zajetni knjigi Tristo zajcev se bratijo in sestrijo ljudske pravljice iz zapuščine Milka Matičetovega. Letos bi oče Zverinic iz Rezije praznoval 100 let. V imenitni zbirki, v kateri so nekatere pravljice prvič objavljene, njegovo brezčasno delo nagovarja nove in nove bralce vseh starosti. Danes ob 17.30 bo v koprskem Domu knjige gostovala Anja Štefan, ki je pravljicam vdahnila svežino.

LJUBLJANA, KOPER >Zbirka, ki je izšla pri Mladinski knjigi, je plod večletnega dela, raziskovanja in velike ljubezni pripovedovalke pravljičarke ter tudi pesnice in pisateljice Anje Štefan do ljudskega pripovednega izročila.

Spoštljivo, a svobodno

Iz bogate spremne besede, v kateri bralcu pojasni tudi pomen dela Milka Matičetovega, izvemo med drugim, da v resnici začetki knjige segajo že v leto 1995, ko jo je magistrski študij folkloristike pripeljal do raziskovalca, takrat “75-letnega in samosvoje umaknjenega v svet škržadov”, iz “naivnega obiska pa se je rodilo plodnih 20 let druženja”.

Poleg že znanih povedk iz zapuščine Matičetovega, kakršne so Tri botre lisičke, O rusici, ki je pregnala grdinico iz lisičje hišice ali Bogata in uboga sestra iz priljubljene zbirke Babica pripoveduje, je skoraj polovica še ne objavljenih. Štefanova se jih je lotila z izjemnim spoštovanjem do zapuščine, a tudi z željo, da bi jih čimbolj približala današnjim bralcem. Pravljice je “poiskala, prepoznala in preoblekla”, pri čemer je, kakor je pojasnila na predstavitvi v ljubljanski knjigarni Konzorcij, krmarila med ohranjanjem zvestobe izročilu - Matičetov je bil do tega nepopustljiv, zahteval je avtentičnost” - in nagovarjanjem sodobnega bralca, kar zahteva določene literarne prijeme in svobodo ter “samozavestnejšo držo v dobro pravljice in področja”.

Eden najdolgotrajnejših postopkov je nedvomno prebiranje in transkribiranje, Matičetova zapuščina je namreč zbrana, a je, kot je dejala pravljičarka, “zaklenjena v rokopisih”, ki jih zmorejo razvozlati redki.

Proces dela je natančno, a privlačno opisala v spremni besedi. Tej sledijo še spomini sodelavke Fanči Šarf ter prispevek etnologove hčerke Zarje Koliševske, ki se spominja obiska Rezije z očetom, čemur je dodala še nekaj zgovornih drobcev iz očetovih mladostnih dnevnikov in pisem.

Za podobe so poskrbeli Ančka Gošnik Godec, katere ilustracije Matičetovih pravljic so najbolj znane, Jelka Godec Schmidt, Zvonko Čoh in Solkanka Ana Zavadlav, ki se z ilustracijo ljudskih pravljic srečuje prvič. In zakaj knjigo krasijo prav zajci iz arhiva Mladinske knjige, kot jih je upodobil vsak od ilustratorjev? Oblikovalka Sanja Janša pravi, da so zajci iz naslovne pravljice tudi “izvrstna prispodoba za ljudske pravljice, ki so žive in se spreminjajo”. V njih je tudi nekaj duha Matičetovega, ki je, se spominja hčerka, za Rezijo dejal: “Tu sem tako razigran, da bi lahko skakal tri metre od tal.”

Dragocenost za vse

“Ljudske pripovedi so nekaj resnično dragocenega tako za otroke kot za nas, odrasle. Sama želim pisati tako, da bi bilo preprosto in pomenljivo, in vem, kako težko je priti do pripovedi, ki bi preprosto - v jeziku in podobah - povedala veliko,” pravi Anja Štefan. “Ljudske pripovedi vsebujejo nize močnih slik, povezanih v temeljna sporočila, ki vedno znova delujejo. Ko stojim pred otroki, vsakič znova vidim, da jih močno zagrabijo, in tudi meni kot pripovedovalki dajejo veliko moč. Kot bi se usedel na val in z njim jadral - jaz, ki govorim, in tisti, ki poslušajo. In če nam je vsaj malce tega vala uspelo ohraniti tudi v natisnjeni obliki, bomo zelo veseli. Si res želim, da bi ta knjiga živela,” nam je še zaupala pravljičarka.

---