“Ta potni list je samo tvoj”

Medtem ko so v ZDA na ulicah protestirali proti Trumpovi migracijski politiki, je v pregovorno idiličnih Brdih na pregovorno veselo melodijo Guantanamere Jani Kovačič vzpodbujal občinstvo festivala Sanje v Medani, naj z njim zapoje prirejeni refren: “Sončno popoldne, begunsko sončno popoldne, sončno popoldne, v begunskem kampu popoldne.”

 Foto: Vesna Humar
Foto: Vesna Humar

VIPOLŽE, DOBROVO > Ljudje so peli z nasmehom, a najbrž brez prave strasti in žara. Nekam zmedeni ob tem, da je treba na literarnem festivalu popevati. Nenehno nelagodje je sicer povsem običajno čustvo časa tako imenovane begunske krive. Ko so stvari med seboj v nenehnem nasprotju in ob občutku, da se tresejo in krušijo najgloblji temelji slovesnosti, pravzaprav nihče ne ve, kaj bi. Guantanamera, pesem o poštenem možakarju, ki prihaja od tam, kjer rastejo palme, je najbrž povsem dober odziv v okoliščinah, ko noben odziv ni dovolj dober.

Od “passport kontrole” ...

Do poetičnega užitka na letošnjem briškem literarnem dogajanju nihče ni prišel brez potnega lista. Pesnitev malteškega pesnika Antoina Cassarja je ob festivalu izšla v štirih jezikih: slovenskem, španskem, angleškem in hrvaškem. Knjižica, nadvse podobna dokumentu, katerega neustreznost ali odsotnost na tisoče ljudi vsak dan obsoja na bedo in strah, je bila vstopnica za festivalsko dogajanje.

Rdeče-beli trak v lični avli vile Vipolže je pesniške potnike silil h kontroli potnih listov, na kateri pa so namesto vprašanj dobili odlomek iz Cassarjeve pesnitve. Denimo: “Nesi ga, kamorkoli hočeš, pot je varna in prosta, vrata/ odprta na stežaj, brez strahu lahko vstopiš in odideš, nihče te ne bo/ ustavil ...”

Pesniki Antoine Cassar, Gašper Malej, Sofya-Agnessa Yakuntsova, Peter Semolič in Ivan Lotrič v vlogi sprevodnika in mojstra ceremonije so v tako imenovanem pianu nobile, osrednji dvorani vile, verze brali v temi. Potem ko so na zaslonih izzvenele naivno ironične ilustracije Vesne Bukovec. “Zdaj pa greste iz pesniškega parnasa naravnost v had,” je napovedal Lotrič. Igralki Violeta Tomić in Vesna Maria Maher pa sta od obiskovalcev na vratih zahtevali številke. “Lihe levo, sode desno,” sta ponavljali z enako zagnanostjo kot varuhi reda na evropskih mejah.

Šele ko je Jani Kovačič v očarljivi obokani kleti vile, osvetljeni z rdečo lučjo, rekel “dobrodošli v peklu”, je bilo prvega festivalskega popotovanja konec. In začela se je muzika.

... vse do neke sarajevske kavarne

V treh večerih letošnje edicije Sanj v Medani so se ob dveh veličastnih stavbah - gradu Dobrovo in vili Vipolže - zvrstili trije veličastni koncertni dogodki. Sinoči so v Vipolžah zazveneli šansoni Svetlane Makarovič, v soboto je na gradu Dobrovo svoj žametni glas in bogato notranjo pokrajino razdajal Rade Šerbedžija z Zapadnim kolodvorom. V petek pa je na ploščadi ob vili, pod vzhajajočo, skoraj polno luno, igral Damir Imamović z zasedbo Sev dah Takht. “Dva sva Bosanca, eden je Srb in eden Hrvat,” je Imamović predstavil svoje “soborce” in ni mogel kaj, da se ne bi čudil mesecu.

Vila Vipolže velja za eno najlepših renesančnih stavb v tem delu Evrope. Stavbo so postavili kot lovski dvorec goriških grofov, v prefinjeno lepoto so jo predelali Benečani. Vedno je služila za počitek in užitek tiste skupine ljudi, ki so imeli dovolj dobre papirje, da jim je ta privilegij pripadal. V skladu z veljavnimi zakoni.

Imamović, lepo usklajen z občinstvom, ki je sedelo, ob blagem vetriču in s potnimi listi varno v žepih, je pripovedoval zgodbo o legendarni sarajevski kavarni, ki je eno od rojstnih krajev sevdalink. Hadži-Šabana je bila kraj, kjer sta bila ves svet in vse življenje. Kjer so plesali, peli, legalno kadili opij, prebirali carigrajske in dunajske časopise. “To je bil kraj, idealne sarajevske mešanice vzhoda in zahoda, tako, kot si jo predstavljate,” je rekel Imamović. Ni pa dejal ničesar o tem, kako žalostno se nagiba ravnotežje med vzhodom in zahodom, med prvim, drugim in tretjim svetom. To so storile sevdalinke.


Najbolj brano