“Ta hip sem doma tu!”

“Ta hip sem doma tu!” je v Kopru pribil 87-letni Juan Octavio Prenz, ki pol leta živi v Trstu in pol v Argentini. “Sem proizvod vseh kultur, ki so vplivale name, a se povsod, kjer živim, počutim kot gostitelj, ne kot gost.” Mož, ki mu “ti si naš” govorijo v Argentini, Beogradu, Trstu in še kje, je predstavil svoj sveže prevedeni roman iz leta 2013.

Z gostom se je v koprskem gledališču pogovarjala Jasna Čebron, duhovite in ganljive odlomke iz  romana pa je brala Irena Urbič.  Foto: Andraž Gombač
Z gostom se je v koprskem gledališču pogovarjala Jasna Čebron, duhovite in ganljive odlomke iz romana pa je brala Irena Urbič.  Foto: Andraž Gombač

KOPER > Še preden je s sogovornico Jasno Čebron na torkovem Pogovoru o branju v kavarniškem prostoru Gledališča Koper prelistal roman Sólo los árboles tienen raíces (Samo drevesa imajo korenine), ki ga je prevedel Ferdinand Miklavc in izdala založba Modrijan, je Juan Octavio Prenz preletel svoje življenje, ki se bere kot roman. Leta 1932 se je v pristaniškem naselju Ensenada de Barragàn pri La Plati rodil priseljencema iz Kringe pri Pazinu, kakršnih je bilo v Argentini veliko. V rodnem kraju ni zdržal dolgo. Bil je docent za hispanistiko na univerzah v La Plati, Buenos Airesu, Beogradu, Trstu, Ljubljani. Ko je v letih 1962-1967 živel v Beogradu, je obiskoval Istro, da bi spoznal deželo staršev in tamkajšnje ljudi, o čemer je leta 1986 v intervjuju za revijo Sodobnost pripovedoval prijatelju Cirilu Zlobcu. V Beograd se je vrnil leta 1975, potem ko je bil v Argentini zaradi diktature ogrožen. Od leta 1979 prebiva v Trstu, kjer je ustanovil edinstven večnacionalni center mednarodnega PEN, z eno nogo pa je še zmeraj v Argentini.

Zazveni nam istrsko

Nostalgija mu je tuja in na vprašanje, kateri je njegov materni jezik, ne more odgovoriti - starši so se pogovarjali v istrski mešanici dialektov, šolal se je španščini, zatem je služboval v več jezikih in jih še danes mimogrede prepleta, govori špansko, italijansko, srbohrvaško ...

Juan Octavio Prenz

pesnik, pisatelj in prevajalec

“Treba je imeti oboje, tako korenine kakor krila - samo prvo vodi v nacionalizem, samo drugo pa v praznino.”

Sodeloval je tudi pri ustanovitvi in razvoju oddelka za hispanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in v španščino prevajal slovensko poezijo. V Kopru je zbrane nasmejal s spominom na leto 1963, ko ga je na železniški postaji v Ljubljani pričakala delegacija Društva slovenskih pisateljev: predsednica Mira Mihelič, ob njej pa Niko Košir in Božidar Borko, ki je kljub močnemu sneženju 15 minut smrtno resno prebiral uradni pozdrav.

Humorno se prične tudi polifonični roman Samo drevesa imajo korenine, ki je v Kopru zazvenel z glasom Irene Urbič. Pisatelj se najprej spominja, kako je v pristaniškem kraju kot fantič prodajal prostitutko, ne da bi sploh vedel, kaj počne. “V mozaično grajenem romanu, kjer se prepletajo stvarnost in domišljija, svetovna zgodovina in osebna naličja ter vloge, pisatelj Prenz izpostavi človeka kot posameznika, ki je okoren in nebogljen v svojem ravnanju, a obenem tudi neuničljiv v svoji radoživosti in zvest svoji enkratni osebnosti. Skratka, to je kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti,” v spremni besedi ugotavlja pesnik Marko Kravos, kot prevajalec podpisan pod slovenski izbor Prenzove poezije Prostodušne malenkosti / Libertades minimas, leta 2003 izdan pri grosupeljski Mondeni. Kravos našteje še več piščevih lastnosti: avtoironijo, prostodušen humor, črpanje iz podzavestnega, tudi iz nadrealnega, v duhu tradicije južnoameriških pisateljev s “predimenzionirano čustvenostjo in paradoksalno logiko”. A vseeno, opozarja Kravos, “nam zazvenijo glasovi v Prenzovi pripovedi domače, s čarobno elementarnostjo, kakršno so z naših tal in v istrskem ambientu razbirali Milan Lipovec, Pavle Zidar in Marjan Tomšič”.

Zelo kulturna rodbina

Prenz, ki z avtobiografskih temeljev rad poleti v domišljijo, se je letos ob prejetju italijanske mednarodne nagrade nonino obregnil ob korenine kot večno metaforo za človekovo identiteto in se vprašal, zakaj ne bi raje govorili o krilih. “Treba je imeti oboje, tako korenine kakor krila - samo prvo vodi v nacionalizem, samo drugo pa v praznino,” je poudaril v Kopru, kjer sta ga spremljali hčerki: v Jugoslaviji rojena Ana Cecilia Prenz Kopušar, ki živi v Kamni Gorici pri Radovljici in tam z možem Dušanom vodi središče za slovensko-španske kulturne izmenjave La Casa de Kamna, in v Argentini rojena Betina Lilian Prenz, prevajalka in pisateljica. Obe sta profesorici na Univerzi v Trstu, nekaj vrstic prej omenjen priimek pa je znan iz gledališkega sveta - Prenzov vnuk Jure Kopušar je igralec v novogoriškem teatru.

Ob izteku pogovora je Juan Octavio Prenz poleg tradicionalnega daru Kulturnega kluba - karikature iz delavnice Lorelle Fermo - prejel še knjigi z istrskim pečatom: pesniško zbirko Alferije Bržan Ud kapca du murja - Od kaplje do morja - Dalla goccia al mare in roman Aljoše CuravićaUna vita in secca.


Najbolj brano