Svetlana Makarovič in Zlatko Kaučič besede in glasbo prepletata še v zvočni knjigi Horror mundi

“Mi smo drug drugemu tako naredili, / da se med sabo ne poznamo več / v tem mrazu,” rezko in obenem ranjeno pripoveduje Svetlana Makarovič. Ko besede utihnejo, se oglasi Zlatko Kaučič, zarožlja, zabobni, zašelesti ... Pesniško-glasbeni recital Horror mundi, ki sta ga pesnica in tolkalec na oder postavila pred šestimi leti, se zdaj oglaša še iz zvočne knjige, izdane pri Sanjah.

LJUBLJANA, DOBROVO > Zakaj sploh poslušati in brati o grozi sveta?! “Ker je nekateri nočejo videti. Ker hočejo živeti v kičasti predstavi, da je ta svet dober, pravičen, da se bo na koncu vse uredilo in tako naprej,” je Svetlana Makarovič za naš časopis povedala januarja 2014, ko je recital Horror mundi - Groza sveta po dvakrat razprodanem ljubljanskem Kinu Šiška pripotoval še v sežanski Kosovelov dom. Svet je grozen zaradi ljudi, je poudarila pesnica, pravljičarka in šansonjerka: “Zaradi groze, ki jo ljudje povzročajo drugim ljudem. Ni strašnejše stiske, strašnejše groze kot ob zavedanju, kaj vse je hudega človek sposoben storiti drugemu človeku.”

Ustvarjalna in borbena

Vselej in povsod, zatem še na več nastopih od Izole do Celja, je bil na odru tudi Zlatko Kaučič, vrhunski, mednarodno uveljavljen tolkalec iz Dobrovega v Brdih. S pesnico ga je povezal Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje, pri kateri je leta 2006 izšla zvočna knjiga pesnice Barbare Korun in Zlatka Kaučiča Vibrato tišine: hommage Srečku Kosovelu (ob 80-letnici smrti), pred dvema mesecema pa še Horror mundi, v 300 oštevilčenih izvodih. Pesnico je med interpretiranjem 16 pesmi posnel Nino de Gleria, tolkalca pa Iztok Zupan, medtem ko je za ustrezno temačno oblikovanje poskrbel Boštjan Pavletič.

“Skladbe sem posnel že pred kakimi štirimi leti, zvočno knjigo pa smo pred dvema mesecema predstavili v ljubljanski Drami, kjer sem na koncertu igral povsem drugačno glasbo,” pravi Kaučič. “Nerad ponavljam stare stvari in ustvaril sem že novo glasbo, Svetlanina poezija je izjemna, zelo me navdihuje, to je kot ribarjenje v najbogatejšem oceanu. Je izjemno močna pesnica, edinstvena, tudi vizionarska, če pomislimo, da so nekatere od teh pesmi stare štirideset in več let, pa niso nič zastarale, nasprotno. Fascinira me tudi, da je Svetlana 1. januarja dopolnila že 81 let, pa ostaja ustvarjalna, borbena, pokončna ... In svojo poezijo recitira na pamet, brez napak!”

Ko se oglasi odpadek

Njuni umetnosti sta tako na koncertih kakor na posnetkih spoštljivo ločeni, samostojni. Z izjemo sklepne Igle poezija odzvanja v tišini, nakar sledi glasba, “glasbeni odgovor, moje zvokovne prispodobe”, kakor pravi Kaučič, ki poleg bobnov in tolkal uporabi še marsikaj, od zobnih ščetk do najlonskih vrečk. “Zame je glasba odprto nebo. Priložnost dam materialom, ki so okrog nas in jih pogosto preslišimo. Mnoge imamo za odpadke, a je to zame največji rudnik zvokov! Včasih me preseneti, kaj lahko dosežeš z znanimi predmeti. Plastičen kozarec postreže z zvokom, ki ga ne da nobeno glasbilo ali naprava. Rad raziskujem in združujem stvari, iz skoraj nemogočega delam mogoče,” pravi glasbenik, ki zvok bogati še z bavarskimi električnimi citrami.

Glasba se požvižga na meje in tudi pesmi o grozi sveta sežejo daleč v svet: stihe, v katerih Svetlana Makarovič z orodjem domačega ljudskega pesništva učinkovito izraža eksistencialno stisko sodobnega človeka, je v minulih letih več prevajalk in prevajalcev prelilo v angleščino, hrvaščino, ruščino, danščino, portugalščino, španščino, katalonščino in celo arabščino. Vse pesmi v knjigi niso objavljene v vseh teh jezikih; s šestimi prevodi je rekorder Rojstni dan, po pesničinih besedah sorodnik Pridigarja iz Biblije, pesem o tem, da je bolje ne biti rojen - v drncu izrazito ritmičnih verzov pesnica silovito prekolne vse mogoče, od ure, ko je seme padlo, do prvega diha in luči sveta. Strašno lepo.  


Najbolj brano