Eduard Belsky: “Slikam najprej zase”

Je hiter, zelo hiter, včasih v treh dneh ustvari tudi pet slik, vsaj navidez povsem drugačne pa so njegove ženske - so umirjene, s platen zrejo zasanjano. V Izolo priseljeni Eduard Belsky jih bo v galeriji Insula predstavljal do 10. februarja.

IZOLA > Že po nekaj izmenjanih besedah na otvoritvi razstave Madonna, angeli v izolski Insuli je jasno, da svoje umetnosti noče obdajati z zapleteno filozofijo, nasprotno! Eduard Belsky, leta 1963 rojen v Ukrajini, je diplomiral na akademiji za likovno umetnost in arhitekturo v Kijevu, veliko časa je preživel v Parizu, razstavlja tudi v ZDA, kamor ni lahko prodreti, pravi. In vendar med pojasnjevanjem svojega ustvarjanja najraje sega po primerjavah s športom ali običajnim delom - nekateri opravljajo to ali tisto službo, on pa slika. Vsak dan, če je le mogoče.

Oči so tolmun duše

“Belsky je res umetnik, pri njem lahko to rečemo brez zadržkov,” je v sredo zbrane v galeriji nagovoril gostitelj Dejan Mehmedovič. “Je tudi zelo delaven in plodovit, Izola je nenadoma polna njegovih slik, marsikje jih vidimo,” dodaja umetnostni zgodovinar in likovni kritik. “Belsky je na robu med abstraktnim in figuralnim, njegova podoba je vkomponirana v smislu abstraktnega ekspresionizma. Nastajati začne zelo vehementno, zdi se, kakor da vse poteka naključno, na koncu slikarjevega dela pa vidimo, da se je sprva navidez nehomogena množica barv povezala in združila v celoto, v zelo izrazno podobo.”

Slikar odlično uporablja “razvejan model možnosti, ki jih je v slikarsko delo uvedel modernizem, predvsem za stilizacijo oblike, ki iz posnetka objektivnosti, realizma, prestopi v širše polje nefiguralne likovne izpovednosti,” pojasnjuje Mehmedovič.

In dodaja, da je naslov Madonna, angeli zelo poveden: “Ženska figura pri tem slikarju nosi neko svetost. Pomembnejša od lepote ženskega telesa je notranja lepota, podobe so zelo poduhovljene. Belsky, za katerega je sicer značilna dinamična življenjska in umetniška drža, tu kaže povečini zamišljene obraze s poudarjenimi očmi, te pa so tolmun duše, zrcalo ljubezni, odraz umnosti, duhovnosti, notranjosti.”

Belsky na platno rad nanaša tudi krajine, kjer prav tako vešče ujame vzdušje, opozarja Mehmedovič: “Še vedno goji plenerizem, slika zunaj, kar je danes dokaj redko.” Kot lep primerek je tega večera služila upodobitev Izole, ki jo je naslikal le malo prej in se je še sušila ob vhodu v galerijo. Zanjo je porabil samo kakšno urico.

Denar nikakor ni na prvem mestu

Slika z odločnimi zamahi, najraje s pomočjo živih modelov, upodabljanje drugega spola pa mu omogoča odstiranje skrivnostnega sveta, pojasni med sprehodom skozi galerijo.

Z družino že več let domuje tudi v Izoli, ustvarja pa lahko povsod, tako v rodni Ukrajini kakor pri nas ali kje drugje. Še pred petimi leti je živel v Ljubljani, a mu Izola bolj ustreza, zaradi morja - le za ribolov nima časa, doda z nasmehom: “Vsako jutro otroka pospremim v šolo. Uživam na svežem zraku, gibanje mi vlije moči. In tudi slikam najraje na prostem. Lepše je smučati na snegu, kakor pa gledati smučarje na televiziji, a ne?”

Dela tudi po naročilu. “A zmeraj slikam najprej zase,” poudari. “Naslikam tri različice in naročniku rečem, naj izbere, ali mu katera ustreza. Če mu ne - tudi prav! Nočem, da me omejujejo napotki, saj bi se s tem odrekel svobodi, ki mi je veliko pomembnejša kot zaslužek.”  

---