Še na Kogojevi poti?

Letošnji Kogojevi dnevi, ki so se v Kanalu ob Soči pričeli v petek, so posvečeni 20. obletnici smrti Marjana Gabrijelčiča. Skupaj z rojakom Antonom Nanutom je pred 30 leti postavil temelje glasbenemu festivalu, ki naj bi s koncerti v krajih, kjer je živel in deloval Marij Kogoj, tudi sozvanjal s Kogojevim brezkompromisnim iskanjem resnice v umetnosti.

 Foto: Fotoatelje Pavšič-Zavadlav
Foto: Fotoatelje Pavšič-Zavadlav

A po skoraj štirih desetletjih je avantgardni duh festivala očitno ušel iz steklenice, kajti dobili smo programe, ki so všečni, prijetni, prijazni do poslušalcev.

Poklon Gabrijelčiču

Na željo organizatorja, Prosvetnega društva Soča Kanal, je v tej tonaliteti zapel tudi Slovenski oktet, ki je v šopek čudovitih priredb slovenskih ljudskih pesmi umestil tudi tri zborovske bisere Marjana Gabrijelčiča: pretresljivo in pogosto izvajano skladbo Vetri v polju, manj znano Zdravico, ki je že v rokopisu v arhivu Slovenskega okteta, ter priredbo ljudske iz Šulincev Lüba draga, ki jo je skladatelj napisal v zadnjem letu življenja. Vmes pa večna Jaz bi rad rudečih rož Zorka Prelovca, iskrivi Scherzo Vasilija Mirka in nepogrešljive pesmi, kot so Vasovalec Emila Adamiča, Sovdaški boben Franceta Marolta in Zagorski zvonovi Matije Tomca.

“Pripravili smo preplet slovenske tradicije moškega zborovskega petja od začetkov do današnjih dni, ko nadaljujemo sodelovanje s sodobnimi skladatelji, ki pišejo za Slovenski oktet,” je povedal umetniški vodja in baritonist Jože Vidic. Kar tri nove priredbe ljudskih iz Sv. Petra v Istri, Lok pri Mengšu in Idrije, duhovito obdelane, iskrive in všečne, je za Slovenski oktet in letošnje Kogojeve dneve pripravil Tomaž Habe. Prvič je oktet ob tej priložnosti izvedel tudi pesem Rudija BučarjaZmerom moja, ni pa krstno zazvenela - čeprav je organizator tako napovedal - skladba Andreja Missona.

Hrup okrog glasbe

Spodobno, zbrano, ubrano in profesionalno dosledno so člani Slovenskega okteta poskušali na trgu Kontrada občinstvo ozaveščati o ljudski glasbi kot matici, iz katere se je razvila vsa umetniška glasba, o ljudski glasbi “kot posodi najstarejših, najpristnejših notranjih resnic” (Pavle Merkù). Prav zato bi si te občutljive pesmi toliko bolj zaslužile, da je izpolnjen edini pogoj, ki ga glasba potrebuje - tišina. A te seveda na prostem, v akustično neprijaznem ambientu trga, ni bilo in slavnostno odprtje Kogojevega festivala je tako dobilo precej grenak okus, saj so se hvalevredna prizadevanja organizatorja, da bi predstavili slovensko sodobno glasbo, nespodobno prepletala z agresivno zvočno nesnago hkratnega rallyja in glasnim veseljačenjem skupine mladih v bližini.

Zato mogoče v razmislek: Marij Kogoj ni pisal muzike za vsak dan in za vsaka ušesa, za tako imenovane široke množice, in najbrž tudi vsi, ki mu želijo slediti, za svojo izpoved - pa čeprav je ta všečno sodobna in brez vseh zvočnih pretresov ali nelagodij - potrebujejo primerno koncertno prizorišče.

Občudovanja vreden neomajni ljubiteljski kredo prireditelja, njihove obljube o vztrajnem nadaljevanju koncepta festivala, kot so ga zasnovali Anton Nanut, Marjan Gabrijelčič, Štefan Mauri in Ciril Zlobec, besede “izgubili smo može, ki so postavili temelje temu festivalu, a mi bomo nadaljevali, ker ni umika” v nagovoru župana Andreja Maffija, niti hvalnica Kanalu, “kjer so dobri ljudje, ki so z velikim poslanstvom Kogojevi dni postali vrtnarji najlepših rož src in duše in zato tukaj jesenski čas pomeni pomlad ustvarjalnosti” slavnostnega govornika, skladatelja Avgusta Ipavca,ne morejo ublažiti občutka, da letošnji program določa zelo ozek krog ustvarjalcev ali celo poustvarjalcev. In da je v njem mesto le tistim, ki ostajajo zvesti tradiciji, melodiji, prijazni glasbi brez vsakršnih stremljenj po drugačnih raziskovanjih novega.

Izjemen slikarski opus

Bo Kogojev festival postal samo eden od mnogih podobnih v Sloveniji? Danes niso dovolj le dobra volja, dobri ljudje in ohranjanje prizorišč v krajih, ki izpostavljajo razseljenost Kogojeve osebnosti, čeprav je pri tem Ljubljana “častna” izjema in se seveda laično že vsa leta sprašujem po vzroku.

Prisluhnimo glasu in ne preslišimo pomena - to bi morebiti bila najbolj smiselna popotnica Kogojevim dnem, s katerimi se je tokrat vendar precej dobro uglasila razstava del akademske slikarke Elde Piščanec (1897-1967) v galeriji Rika Debenjaka. Predlogo zamolčana in odrinjena vsestranska umetnica je sicer ustvarila izjemen opus del v različnih tehnikah, tokrat pa je dr. Verena Korsič Zorn pripravila le izbor njenih cvetličnih motivov in portretov.  


Najbolj brano