Šavrinke ne tarnajo

Ta večer je posvečen Šavrinkam, ne pisatelju, ki bo 80 let dopolnil šele avgusta - tako je Marjan Tomšič v četrtek intoniral druženje v koprskem Librisu, kjer je bila v središču skrivnostna Istra.

Šavrinke so v Librisu družno prelistali (z leve) Vesna Mikolič, Alferija Bržan, Marjan Tomšič in Eva Premk Bogataj.  Foto: Andraž Gombač
Šavrinke so v Librisu družno prelistali (z leve) Vesna Mikolič, Alferija Bržan, Marjan Tomšič in Eva Premk Bogataj.  Foto: Andraž Gombač

KOPER > Marjan Tomšič, 7. avgusta 1939 rojen v Račah pri Mariboru, je po študiju slavistike v Ljubljani najprej poučeval v Grahovem pri Cerknici, zatem pa na istrskih šolah, v Marezigah in Gračišču. Kot novinar je nekaj časa delal na Radiu Koper, pri Primorskih novicah in Delu, leta 1986 pa je pridobil status samostojnega kulturnega delavca.

Radost, svetloba

Istega leta so pri Kmečkem glasu izšle Šavrinke, pripoved o ženskah, ki so iz slovenskega dela Istre hodile na hrvaško stran kupovat jajca, jih tovorile v Trst, jih tam prodajale ... in skrbele za preživetje. Roman so pri Kmečkem glasu ponatisnili leta 1991, pri Beletrini pa v letu pisateljevega jubileja.

Marjan Tomšič

pisatelj

“Istra je res nekaj posebnega, tu je energija, ki nam je nedoumljiva. Čutimo jo, a do dna ji ne bomo prišli, ostala bo skrivnost.”

“Ko so bile utrujene, so pele. Ko niso mogle več peti, so na osličku zaspale. Ko se je ustavil, so se zbudile - bile so doma. Pri teh izjemnih ženskah me je zmeraj najbolj fascinirala njihova neverjetna energija. Nikoli niso imele občutka, da se mučijo. Kar naprej je bilo v njih neko veselje, radost, svetloba. Danes se pritožujemo, one pa se niso. Ker so bile del narave! In ob sebi so imele čudežno bitje, oslička, z njim so se pogovarjale,” je Tomšič pripovedoval v prepolnem koprskem antikvariatu. Kar nekaj obiskovalcev je s pomočjo ozvočenja prireditev spremljalo s stolov na ulici.

Spoznajmo zgodovino

Na večeru, ki ga je povezovala Eva Premk Bogataj iz Beletrine, je obiskovalcem roman približala Vesna Mikolič, avtorica spremne besede k ponatisu, kjer ugotavlja: “Zdi se, kot da je nastopil čas, da se Istra v tem romanu pokaže z vso svojo samozavestjo, ponovno pridobljeno šele v zadnjih desetletjih. Istrsko narečje je prav preko del Marjana Tomšiča, ki so mu sledili še drugi ustvarjalci, našlo pot do bralcev, gledališke publike, glasbenih poslušalcev ...”

Na koprskem večeru se je spomnila, kako je kot urednica založbe Lipa prebrala Tomšičevo knjigo Olive in sol, zatem Šavrinke in spoznala, da dotlej sploh ni poznala lokalne zgodovine. “Rekla sem si, da je najbrž ne poznajo niti drugi, zlasti mladi, pa bi jo morali. Brez poznavanja lastne preteklosti težko gradimo svojo prihodnost,” je prepričana Vesna Mikolič, ki je že pred četrt stoletja sodelovala s Tomšičem - njegove otroške zgodbe so se povezale in leta 1994 je pri Lipi izšla slikanica Začarana hiša in druge istrske pravljice.

Tomšič je Istro postavil na slovenski literarni zemljevid, v njegovem delu pa Vesna Mikolič opaža izjemno empatijo. Kot primer navaja Katino v Šavrinkah, ki se v visoki nosečnosti trudi, da bi plenjer, poln jajc, dala z glave: “Natančno opiše njene občutke, prikaže njeno moč, tudi modernost, odprtost ženske, ki je zmogla iz tradicionalne, patriarhalne skupnosti iti na pot, biti del javnega življenja.”

O lektoriranju Šavrink, v katerih se prepletajo slovenska, hrvaška in italijanska govorica, je poročala Alferija Bržan iz Svetega Antona, tudi avtorica slovarčka. Pri zapisovanju ji je pomagala Nada Babič iz Gračišča, pri hrvaškem narečju iz Bazgonije pa Elvira Draščić in Nadja Disiot. Kot Šavrinka je na koprskem večeru nastopila Rožana Koštial, z istrsko glasbo pa Marino in Alenka Kranjac.

Tekal je in mahal

“Istra je res nekaj posebnega, tu je energija, ki nam je nedoumljiva. Čutimo jo, a do dna ji ne bomo prišli, ostala bo skrivnost,” je še poudaril Tomšič in skupaj z obiskovalci zaploskal tistim, ki so ga vpeljali v Istro. Med njimi sta tudi že pokojna slikar in kipar Jože Pohlen ter Marija Franca iz Gračišča, pri kateri je živel sedem let. Budno je spremljala njegovo delo: “Nekoč mi je na vrata trkala okrog dveh zjutraj. 'Marjan, je z vami vse v redu?' me je zaskrbljeno vprašala. 'Seveda,' sem odgovoril, 'zakaj?' Je rekla: “Zato ker enkrat jočete, drugič se smejite.' Med pisanjem romana sva bila res globoko povezana. V duhu je bila z mano, zato je roman tako avtentičen.”

Spomini so ga preplavili in nasmehnil se je: “Ta roman sem pisal v neverjetno ekstatičnem stanju. Ko sem ponoči nehal delati, sem zmeraj moral teči po Gračiški vali, ob treh, štirih zjutraj. Če je pripeljal kak avto, sem se hitro skril, se vrgel na tla. Imelo me je, da bi pel, kričal, a si ni sem upal. Rekli bi, da se mi je zmešalo. Nisem pa vedel, da je Marija Franca takrat hodila za mano. Šele veliko pozneje so mi vaščani povedali: 'Marija je točno vedela, kam in kako greste, ni pa razumela, zakaj tako mahate z rokami.' Ko sem pisal to knjigo, me je prevevalo neizmerno veselje, neopisljiva radost. Zmeraj pravim, da imajo nekatere knjige blagoslov - Šavrinke so ga brez dvoma imele.”


Najbolj brano