Sarajevo, Turčija, Topolovo, Istra ...

Začne se v Mariboru, konča v kleti karabinjerske postaje v Trbižu, a vmes se zvrsti še veliko postaj, ki jih na tej poti ne pričakujemo. Drago Jančar je v Postajah zbral - kakor napoveduje že podnaslov - popotne zapiske, premisleke in zgodbe.

LJUBLJANA > “Včasih pomislim, da nas kdo, ki nas opazuje tam izpod zvezd, vidi kot kakšne čebele, ki tavajo po pokrajini in se vračajo na iste jase,” v uvodu razmišlja Drago Jančar, ki ga brez prevelikega tveganja lahko imenujemo največji sodobni slovenski pisatelj.

Od Tita do Inge Morath

Letos je dopolnil 70 let, za roman In ljubezen tudi na Rožniku prejel svojega četrtega kresnika, več knjižnim izdajam pa so se v jubilejnem letu pridružile še Postaje, pri Cankarjevi založbi izdane v potopisni zbirki S poti. Jančar se spet vrača na “iste jase” - v knjigi se bratijo izbrani zapisi, v zadnjih treh desetletjih objavljeni v ducatu njegovih esejističnih zbirk, kak med njimi pa je tokrat dočakal prvi knjižni natis.

Drago Jančar

pisatelj

“Kogar zgodovina ne zanima, naj ne hodi po svetu. Razen če mora.”

Najmlajšega datuma je uvodni Atlas, kjer Jančar poudarja, da človek na popotovanjih vsepovsod neogibno naleti na zgodovino. “Kogar zgodovina ne zanima, naj ne hodi po svetu. Razen če mora,” pravi. In dodaja: če pa človeka zanima, kako nekje ljudje živijo, kakor živijo, je dobro vedeti tudi, kako jih je tja privedla zgodovina - politična, gospodarska, kulturna, umetnostna, vsakršna.

Jančar potovanje - kakor tudi življenje - začne v Mariboru, z domačih Studencev pa ga tok nese v Washington, Moskvo, Istanbul, Berlin (kamor bo že septembra spet odpotoval kot gost literarnega festivala), v Topolovo, na Korčulo, v Mošćeničko Drago blizu Opatije, kjer je pokopan njegov polbrat, pa na Brione, kjer premišljuje o sobivanju oblastnikov na rajskem otočju in trpečih oporečnikov na bližnjem Golem otoku ter še zmeraj živem Titovem duhu. Vrne se h govoru, v katerem je leta 1987 na pisateljskem srečanju v Portorožu dregnil v zamolčano temo: veliki istrski eksodus. “Rajska kulisa Istre in njenih obal je bila skoraj pol stoletja kulisa človeške nestrpnosti in nasilja,” ugotavlja zagovornik humanističnih idealov.

Ponatisnjeno je tudi njegovo slovito Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta, v katerem je po obisku obstreljevanega Sarajeva ugotavlja, da je tako opevana multikulturnost tam že od nekdaj umetna tvorba, ki se je “izživljala v strogo nadzorovanih okvirih”.

Jančar težke teme bralcu približa z zelo berljivo pisavo, tudi skozi duhovite anekdote in presunljive usode. Tu in tam pa mu divja domišljija v leposlovje spremeni, kar se je začelo kot esej.

Naslika tudi nekaj portretov. Obžaluje, da se mu ni uspelo srečati s fotografinjo Inge Morath - ko si je tega zaželela, ji ni mogel ustreči, saj je spet pisal v Bohinju, v “meniški samoti”, leta 2002 pa je možnost srečanja umrla skupaj z Inge. Pisatelj se ji na popotovanju lahko pridruži samo še s pomočjo njenih fotografij - in to ni malo, še zdaleč ne.

Žice spet na mejah

Jančar piše tudi o tem, kako so “v dramatičnih trenutkih razrezali bodeče žice na mejah” - ne pred dvema, tremi leti, kot bi utegnili pomisliti, marveč veliko prej, beremo v Augsburgu iz leta 1992! Že takrat je Jančar pripovedoval, da ima na pisalni mizi kos bodeče žice z avstrijsko-madžarske meje. “Saj za to je vendar šlo, ni res? Da imamo žico na mizi, ne pa na polju,” pravi in opisuje, kako v Budimpešti nekdanji obmejni policist iz obmejne bodeče žice izdeluje spominke. A prodaja se je ustavila. “Ne obupuj. sinko,” izdelovalcu spominkov pravi njegov oče in pokaže žico: “Če jaz kaj vem, bomo tole še dobro prodajali, na kilometre, en gros.” Jančar tiho prikima. Le nekaj mu ni jasno, leta 1992 - ali bodo žico izvažali, jo uporabljali doma, kje?

Samo počakati je bilo treba, pa smo dobili odgovor - in z njim spet žice.

---