S čarovnijo iz vasi v mesto, zapor, med begunce, ostarele ... zdaj na grad

“Rada bi povedala, da deset dni sto glasbenikov skupaj igra, živi in ... funkcioniramo! Naj živi multikulturnost! Mi smo mikrokozmos družbe!” Tako je z odra koprske Taverne poslušalce nagovorila Italijanka Gaia, članica velikega orkestra Etno Histeria 2022, ki je nastal na Mačjem hribu v Truškah in bo nastopil le še danes na gradu Snežnik. 20. leto vrhunski glasbeniki tkejo edinstveno čarovnijo.

KOPER, GRAD SNEŽNIK > Pri svetovnem orkestru Etno Histeria, ki ga je pred dvajsetimi leti prvič v Hrvatinih krotil njegov oče Matija Solce, glasbenik, profesionalni lutkar, režiser in tedaj še tamkajšnji domačin, je beseda dobesedno v pogosti in povsem upravičeni uporabi. Orkester je dobesedno svetovni, ker ga od samega začetka sestavljajo vrhunski, predvsem pa izjemno iznajdljivi in prilagodljivi, povečini mladi glasbeniki z vsega sveta. Letos sto glasbenikov prihaja iz 21 držav, od evropskih do Čila, Avstralije, Velike Britanije, Izraela in drugih.

Orkester je dobesedno enkraten, ker zaživi in se razide v manj kot dveh tednih, kar je tako njegov čar kakor pomanjkljivost, kajti veliko več je poslušalcev, ki bi si želeli in bi morali, domala po zdravniški napotnici z oznako nujno, zaužiti neponovljivost energije, vsako leto na novo stkane med vsako leto novimi in novimi glasbeniki, ki trenutno predstavljajo približno polovico sestava. Druga polovica je poleg Matije Solceta domala stalna, ptice selivke, ki se vračajo v začasni dom - denimo francoski violončelist Toby Kuhn, škotski trobentač Fergus McKay, ki je s seboj pred leti pripeljal Italijanko Gaio Miato, pa Britanka Hannah James, odlična kantavtorica, harmonikarka in plesalka “clog” plesa, ki se je pred dvema letoma celo preselila v Loško dolino - tam je doma tako Solce kakor festival Plavajoči grad -, pa škotska kantavtorica Kate Young in številni drugi, ki so že sami po sebi nadvse tehtni in vznemirljivi ustvarjalci.

Le še danes - edinstveni

Minule dni smo lahko prisluhnili tudi dobesedno edinstvenim nastopom - kajti prav vsak je bil drugačen, in kot je napol v šali napol zares dejal v sredo na odru koprske Taverne Solce, marsikateri aranžma nastane tudi sproti pred občinstvom. In popolnost nepopolnega, a tako energetsko nabitega, harmoničnega in ekstatičnega sestava, ki ima v svojih vrstah godalno sekcijo, tolkalce in basiste, trobilce in pihalce, pa vokalni del in druge, poleg mnogih solistov, je predvsem v sposobnosti, da nas popeljejo na neverjetno zvočno bogato, ganljivo in pomenljivo popotovanje.

V petih dneh so osvojili in soustvarili repertoar petnajstih skladb, ki se pnejo od Čila do Turčije in od Skandinavije do Gruzije, in še dlje, do Ukrajine, od koder so se jim na torkovem nastopu v dvorani Sv. Frančiška pridružile pevke, članice ekipe mladih igralcev, ki trenutno soustvarjajo Plavajoči grad ... Pesmi so nato ponesli tudi med ukrajinske begunce v Trstu, pred lucijski dom starejših krajanov, v koprski zapor ... in v sredo v Taverno, kjer so - znova dobesedno - na noge dvignili občinstvo, ki se ni moglo ubraniti čarovnije enosti, občutka, s katerim vsako leto znova utemeljijo svoj vznik in kratek obstoj. “Vemo, da ne moremo spreminjati sveta, a upamo, da s svojo glasbo prinašamo nekaj radosti, pa sporočilo o sobivanju, razumevanju in skupnosti, ki sega onkraj vsakršnih meja,” pravi Solce.

Orkester, ki nosi letnico 2022, bo drevi nastopil še zadnjič, na festivalu Plavajoči grad na gradu Snežnik. Nato se bo raztepel, a še s svojimi manjšimi sestavi in solisti do nedelje osvajal kotičke festivala, katerega obisk lahko le toplo priporočamo. Če bi lahko, bi vam ukazali.

---