Rudi Bučar: “Pot me vodi h koreninam”

Na jutrišnjem že razprodanem koncertu v domači Izoli bo Rudi Bučar predstavil svoj peti studijski album Šentiment, izdan pri založbi Celinka. Posnel ga je z Istrabendom, na njem pa gostujejo še Oktet Aljaž, Lea Sirk in Ženski pevski zbor Vrhovke, ki bodo jutri prav tako nastopili na odru izolskega kulturnega doma.

Rudi Bučar: “Obiskovalci z drugih koncev Slovenije so  se prvi potrudili priti do vstopnic, 
medtem ko si domačini rečejo: eh, bomo že ... Celo moja mama ni prišla do vstopnic!” Foto: Andraž Gombač
Rudi Bučar: “Obiskovalci z drugih koncev Slovenije so se prvi potrudili priti do vstopnic, medtem ko si domačini rečejo: eh, bomo že ... Celo moja mama ni prišla do vstopnic!” Foto: Andraž Gombač

IZOLA > V izolski kavarni, kjer ga spremlja psička Izla, je Rudi Bučar nasmejan, veseli se koncerta, čeprav je te dni vsega preveč.

> Kakšen je za vas tale december? Je vesel?

“Vsekakor je, že decembri minula leta so bili pestri. Ne pritožujem se, še dobro, da je tako, sta pa izdajanje albuma in promocija v tem času res naporna. Bom premislil, če bom še kdaj album izdal tik pred decembrom. (smeh) Sem pa z založbo soglašal, da ploščo vseeno izdamo še v tem letu.”

> Snemati ste jo začeli že lani, mar ne?

“Res je, nekatere skladbe so že zaživele kot singli, pretežno pa smo jih posneli letos. Ploščo bi izdali že prej, a največja težava je zmeraj, da je vsak od nas še pri milijardi drugih zasedb in se težko časovno uskladimo.”

> V Istrabendu vas spremljata harmonikar Janez Dovč in tubist Goran Krmac, za zvok skrbi Gaber Radojevič. Je to vaša idealna glasbena konstelacija?

“Za zdaj je, pa ne samo glasbeno. Čeprav se ne videvamo vsak dan, smo neke vrste familija. Ni mi pomembno le, da sodelujem z vrhunskimi glasbeniki, ampak tudi to, da so fejst ljudje. Med njimi se dobro počutim.”

> Vaša nova plošča je polna istrskega melosa, pa tudi posneta je južno od Kozine: v Prešnici, Izoli in Gračišču.

“Večino skladb smo posneli v studiu Parametrik v Prešnici. V Gračišču smo posneli Oktet Aljaž, pesem Sen znala jes. Nekako smo začutili, da potrebujemo kantino. K sreči kmetija Ražman nudi kar nekaj opcij: manjšo kantino, srednjo, večjo ... Producent Gaber Radojevič je izbral ta pravo, drugi pa smo poskrbeli za glaže, pijačo in hrano. Kombinacija je dala pravi rezultat. Na glasbeni šoli v Izoli smo posneli Šaltinko, pri kateri me spremlja pianist Marko Črnčec.”

> Album je tudi na pogled lep, čudovito oblikovan.

“Hvala. Vse ilustracije je narisal sin Edi, kar je bila še zadnja potrebna spodbuda, da sem album naslovil Šentiment. Kakšen naslov pa naj daš, če ti tako lepo pomaga sin! Ovitek pa je oblikoval Bojan Ceglar - Procenta, kot že vse moje dosedanje plošče.”

> Zanimivo, da je priložena tudi zgibanka z besedili, česar pri vas nismo ravno vajeni.

“Res je, to zamisel sem dobil, ko sem se spet vrnil k albumu Ten.”

> Albumu skupine Pearl Jam?

“Tako je, pri nas doma smo njihovi fani, še posebej žena. Tudi to je malce pripomoglo, da se sin imenuje Edi. (nasmešek) V knjižici albuma Ten so objavljeni na roko napisani teksti, prečrtani, popravljeni, delovne verzije. Všeč so mi, pa sem šel še sam v to. To je edini moj prispevek k ovitku, ki je res lep. Hoteli smo, da je plošča folk tudi v tem pogledu.”

> Oktet Aljaž ima na plošči pomembno vlogo, začne jo in zaključi, pa še vmes zapoje eno.

“Izhajam iz družine zborovskih pevcev, to mi je blizu in počaščen sem, da je letos dve moji pesmi zapel Slovenski oktet. Oktet Aljaž je lani na srečanju Sozvočenja v Brdih zmagal z istrskimi priredbami, ki sem jih naredil za Kvartet 7 plus. Nekaj teh pesmi je Oktet Aljaž predstavil prav pod naslovom Šentiment in se z njimi uvrstil še na finalni večer Sozvočenj v ljubljanski Filharmoniji.”

> Van Morrison zadnja leta plete projekt Re-working the Catalogue , predeluje svoje starejše pesmi. To je blizu tudi vam ...

“Že vseskozi! Na vsako ploščo uvrstim priredbo kake starejše skladbe. Pa ni nujno, da gre za nov aranžma. Ostala bova tu, ki je zdaj single, sem pred šestimi leti napisal za Ylenio Zobec. Najprej, na demo posnetku, jo je zapela Lea Sirk. Že takrat je bilo jasno, da je pesem začutila. To sem si zapomnil in Leo zdaj povabil k duetu za novo ploščo. Gor je tudi Šaltinka, zdaj objavljena taka, kakršno sem si prvotno zamislil. V glavi sem imel samo klavir, vokal in morda še činelo. V tistem času pa so me z RTV-ja klicali, ali bi prišel na Emo. Strinjali smo se, da nastopim z istrsko pesmijo. Izbral sem Šaltinko, ki pa sem jo spremenil, naredil ustreznejši aranžma za bando. Zdaj sem se vrnil h koreninam, k pesmi za vokal in klavir.”

> Zveni precej v duhu Paola Conteja.

“Ha, tudi jaz ga vidim, ko pojem Šaltinko! Sem njegov fan, je eden mojih gurujev. Želel sem ohraniti pridih Conteja, a obenem imeti istrsko pesem, zato sem ohranil male terce, istrsko lestvico ...”

> Sen znala jes pa tokrat zazveni v moški zborovski izvedbi.

“Sprva smo imeli nekaj težav, ker smo začeli z izvirnim ritmom, malo hitrejšim. Ni deloval. Potem smo ugotovili, da je besedilo pravzaprav osebnoizpovedno in nežno, torej je lahko skladba tudi počasnejša. A smo vseeno vanjo vtaknili precej dinamike. In tako smo dobili nekakšno podoknico.”

> Na plošči je tudi pesem, skrivnostno poimenovana le s tremi pikami. Čeprav ne ponudite nobenih podatkov o njej, poslušalec hitro ugotovi, da je predelava starejše Še malo .

“Nisem je hotel vezati na sodelovanja, ki jih imava za sabo Matevž Šalehar - Hamo in jaz. Ta pesem mu je pač všeč, je blues, ki je prišel do izraza zlasti lani, ko je bil Hamo moj gost v Cankarjevem domu. Dobro se obnese taka: dva vokala in dve akustični kitari.”

> Vas kaj mika, da bi posneli tak album v celoti - ne živahnega in zabavljaškega, ampak bluesovskega, “težkega”?

“Seveda, je že v vrsti, čaka. Pot me vodi nazaj h koreninam, proti bazični glasbi.”

> Kaj pa električni rock, oživitev skupin Spirits in Cool Vibes?

“Ne obremenjujem se z vprašanjem, ali bo to kdaj spet počilo. S Spiritsi smo pred dvema letoma že dobili ponudbo in se tudi dobili. Še se imamo radi, pa čeprav smo šli vsak po svoje in kdo niti več ne muzicira. A spet je bila težava čas, nismo se mogli uskladiti. Morda se kdaj bomo.”

> Na koncertih radi zapojete tudi De Gregorijevo uspešnico Generale ...

“Uf, čisto sem jo ponotranjil! Ko smo šli Spiritsi narazen, mi je prijatelj Alen Antolovič predstavil veliko italijanskih kantavtorjev. Tudi Francesca De Gregorija, ki je ... Že ko slišim njegovo ime, se naježim! Generale je strašna pesem, že glasba je huda, vpliva tudi na množico, ki morda niti ne razume, o čem pesem poje. Nekaj premakne v poslušalcu, pa je v bistvu taborniški komad, nima kdove kakega aranžmaja.”

> Zlasti so osupljive podobe, ki jih opisuje De Gregori.

“To itak! Ko se malce poglobiš, vidiš prizore vojne, alpince in garibaldince ... Primerljiva je pesem Sivi sokole - še globlje jo doživiš, če veš, kdo je Sava Kovačević, če poznaš Sutjesko ...”

> Pred vrati je četrtek, dan ko boste spet nastopili v Izoli. Kaj koncert doma pomeni po uspehih v Ljubljani, v Cankarjevem domu in Drami?

“Poleti sem z Istrabendom sicer že nastopil na Manziolijevem trgu, v tem domačem hramu kulture pa nisem že dolgo. Koncert tam doživljam bolj čustveno, v občinstvu bodo moji bližnji, prijatelji, pa tudi obiskovalci z drugih koncev Slovenije. Ti so se sploh prvi potrudili priti do vstopnic, medtem ko si domačini rečejo: eh, bomo že ... Celo moja mama ni prišla do vstopnic! Zelo sem se moral potruditi, da sem tako pozno prišel še do dveh.” (smeh)

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano