Raziskovalni kamišibaj kot prihodnost literarne ponudbe

V Štanjelu so minuli konec tedna že drugič gostili slovenski festival kamišibaj gledališča. Festival, ki se seli po Sloveniji, bo prihodnji dve leti gostoval v Velenju. Letošnjo sedmo edicijo festivala so razdelili na otroški program, ki se je izkazal kot učinkovita pedagoška tehnika, in na program za odraslo občinstvo, ki zaobjema močne in globoke teme. V prihodnosti pa želijo preizkusiti raziskovalni kamišibaj.

Letošnja prejemnica zlatega kamišibaja je Špela Pahor za predstavo Roža Katarina. Foto: Samanta Coraci
Letošnja prejemnica zlatega kamišibaja je Špela Pahor za predstavo Roža Katarina. Foto: Samanta Coraci

ŠTANJEL > “Kamišibaj je drobna forma, ki zdrži samo deset minut, zato se romanov ne da upodabljati. Za kaj takega bi potrebovali večurni gledališki dogodek,” je pojasnil Igor Cvetko, lanski prejemnik zlatega kamišibaja. Prav zaradi svoje kratkosti pa je japonsko papirno gledališče uspešna učna metoda za otroke.

Na nedeljski okrogli mizi v Spacalovi galeriji so zbrani ustvarjalci snovali nove ideje slovenskega kamišibaja. “Projekt Slovenska pisateljska pot je povsem sveža zadeva. Obstaja knjiga o tej poti, v kateri so navedena imena različnih avtorjev in njihove domačije. Razmišljali smo, da bi se člani Društva kamišibaj pridružili Društvu slovenskih pisateljev in na teh domačijah zaigrali kamišibaj enega dela nekega avtorja. Tako bi to delo približali publiki,” je pojasnil Boštjan Oder, predsednik Društva kamišibaj Slovenije.

Igor Cvetko

lanski prejemnik zlatega kamišibaja

“Če si iskren in avtentičen, ti bodo ljudje prisluhnili, zato imamo mi toliko publike - ljudje se počutijo osebno nagovorjeni.”

Kot pojasnjuje Jelena Sitar, v društvu razmišljajo, da bi se lotili raziskovalnega kamišibaja. “Želimo raziskati avtorjevo življenje, da bi lahko njegova dela predstavili na drugačen način - kaj je takrat doživljal, kje je bil, kaj se je dogajalo, medtem ko je svoje delo pisal, in podobno. Toda to je še zelo v povojih,” je pojasnila. “Zaradi forme kamišibaja pri raziskovanju avtorjev lahko uporabimo samo kakšno drobtinico njihovega življenja. Iz te drobtinice naredimo zgodbo, ki skozi pripovedovalca ponovno zaživi,” dodaja Igor Cvetko.

Za pisateljsko pot, ki jo bodo razčlenili po regijah, bodo poiskali avtorje, ki so značilni za določeno regijo. “Pisateljska pot ne pomeni, da bomo šli samo gledat hiše, ampak da se zgodi neko doživetje. Zraven želimo ponuditi še spoznavanje narave in etnologije, saj pisatelj ni bil tja samo postavljen, pisatelj se je tam rodil. Pisal je iz izkušenj in okolja, to izkušnjo lahko omogočijo domačini,” pojasnjuje Sitarjeva, ki se želi povezati z regionalnimi centri.

Gre za veliko repertoarno okrepitev za samo kamišibajsko gibanje, saj, kot pravijo sami, niso neobčutljivi na globalne tokove, v smislu uniformiranosti sveta. “Veliko kamišibajev je narejenih po množično tiskanih slikanicah, bistvo kamišibaja pa je iskanje identitete,” pojasnjujeta Sitarjeva in Cvetko. “To tudi pomeni, da nočemo slovenski kamišibaj razvijati kot dramsko gledališče, saj v njem nastopaš v kostumu, tu pa si tak, kakršen si, in pripoveduješ iz sebe. Če si iskren in avtentičen, ti bodo ljudje prisluhnili, zato imamo mi toliko publike - ljudje se počutijo osebno nagovorjeni. Kajti kamišibaj je človeška komunikacija, ki slovenski prostor na nek način oplemeniti.”


Najbolj brano