Prvi smo ga v prevodu brali Slovenci

Gozd obešenih lisic, Zajčje leto, Očarljivi skupinski samomor, Dedu za petami so le nekatere uspešnice Arta Paasilinne, ki že v naslovu namigujejo na neobičajnost, grotesknost in še marsikatero nenavadnost finskega humorja. Med slovenske bralce ga je iz finščine od leta 1985 do nedavno mojstrsko “uvažala” prevajalka Jelka Ovaska.

FINSKA > Arto Paasilinna, rojen leta 1942 na Laponskem, je več let delal kot novinar, še prej kot gozdar, a se je kmalu povsem posvetil pisateljevanju. V pol stoletja je napisal 35 del, ki so prevedena v več kot 40 jezikov in prodana osmim milijonom bralcev po svetu. Vsi slovenski prevodi so izšli pri Mladinski knjigi in Cankarjevi založbi - ducat knjig v nakladi 70.000 izvodov.

Manj znan je podatek, da smo bili Slovenci pravzaprav prvi bralci Arta Paasilinne zunaj finskih meja. Gozd obešenih lisic pa je tudi prva knjiga, ki jo je iz finščine prevedla Jelka Ovaska. Paasillina jo je v izvirniku izdal leta 1982, pri nas pa smo jo po zaslugi prevajalke brali že leta 1985, ko je izšla pri Pomurski založbi v Murski Soboti. Slovenska izdaja tega romana je prvi prevod kateregakoli Paasilinnovega dela.

Prevajanje njegovih knjig je bilo po besedah Jelke Ovaska pravi užitek, ker na pronicljiv, tragikomičen način izvrstno pokaže finski humor.

Simpatično norčevanje iz finske narave

“Ker sem živela na Finskem, ta humor razumem in upam, da mi je snov, ki jo je na svoj posebni način želel predati bralcu, uspelo prenesti v slovenščino,” pravi prevajalka.

Obenem priznava, da se Paasilinna kajpada norčuje iz Fincev, vendar na duhovit način: “In ker to vem, sem skušala prevesti tako, da bodo v njem uživali tudi slovenski bralci. Paasilinna se dela norca iz finske narave, a ne na zoprn način, temveč izjemno simpatično in duhovito.”.

Prevajalka, ki po upokojitvi že skoraj štiri leta živi na Tenerifih, prevajalstvo pa je zamenjala s slikarstvom, se je s Paasilinno srečala večkrat in spoprijateljila: “Bil je tipičen Finec. Malce so zaprti, ko pa kaj rečejo, je med vrsticami vselej zelo duhovito. Finci so pošteni, iskreni, se ne sprenevedajo.”

Prevedla je večino njegovih del v slovenščini, tudi Rešitelja Surunena, ki je leta 1989 izšel pri Prešernovi družbi, leta 2010 pa v ponatisu pri Mladinski knjigi. Pri slednji so natisnili tudi ostale romane: Tuleči mlinar (2003), Očarljivi skupinski samomor (2004), Dedu za petami (2006), Župnikov zverinski služabnik (2009), Srečni človek (2011), Prikupna struparka (2012) in Na lovu za spomini (2014). Pri nas, pa tudi v svetu, je eno najbolj branih Paasilinnovih del Zajčje leto, ki ga je pisatelj napisal leta 1975, v prevodu Jelke Ovaska pa je v ugledni zbirki XX. stoletje pri Cankarjevi založbi izšlo leta 2000. Deset prisrčnih trmoglavk (2017) in Ladjar z lepimi stopali (2018) je prevedel Brane Čop, a iz nemščine.

Absurd in ironija

Leta 2005 se je pisatelj udeležil svetovnega kongresa mednarodnega PEN na Bledu. Kot poroča STA, je urednik Aleš Berger tedaj dejal, da velikega uspeha Paasilinne ne gre pripisati zgolj temam, kot so samomor, človeška odtujenost in neprilagodljivost, kajti Paasilinna svoje zgodbe pripoveduje tako, da turobne teme prižene do absurda in jih nadalje razreši na svojstven način, ki ga odlikujeta humor in ironija.

---