Preden so vole nadomestili motorji

“En kovač konja kuje, kol'ko žebljev potrebuje?” Težko si predstavljamo, da je pri večini del, ki jih opravlja kmetijska mehanizacija, nekoč bila ključna živina. Da na cestah ni bilo avtov, marveč vozovi. In da so delo današnjih servisov tedaj opravljali kovači in kolarji. V etnološki zbirki Pokrajinskega muzeja Koper o tem in še marsičem priča nova stalna razstava.

KOPER > Etnologinja Tina Novak Pucer, avtorica nove stalne razstave Od kovača do kolarja, pojasni, da so v Pokrajinskem muzeju Koper že v devetdesetih letih postavili rekonstrukcijo kovaško-kolarske delavnice, v kateri so uporabili celotno gradivo iz kovačnice Ivana Štuleta iz Pregare oziroma zaselka Krištije. Odkupili so jo leta 1987 in sestavlja tudi večino nove postavitve. Tedanja kustosinja Zvona Ciglič je že postavila zasnovo za zbirko, zdaj dopolnjeno s predmeti, ki so jih leta 2015 odkupili od dedičev kovaškega mojstra Andreja Rojca (1915-1997). Kovačijo je sprva imel v Gračišču, leta 1945 pa je dejavnost preselil v Koper.

Da ne bi pozabili

“Želimo poudariti, da gre za obrtni dejavnosti, ki sta bili močno zastopani tudi na našem območju in sta v drugi polovici 20. stoletja pri nas povsem zamrli. Danes otroci poklica kovača in kolarja ne poznajo več. Kovača morda srečajo v kakšni ljudski pripovedki ali izštevanki, kolarja pa niti tam, tako da je pri naši razstavi izobraževalni vidik vsekakor zelo pomemben,” pravi Tina Novak Pucer.

Kolarstvo manj znano

Kovačnice so tudi na obalno-kraškem področju predvsem dopolnjevale kmetijsko dejavnost. Na podeželju načeloma ni bilo profesionalnih kovačev, ki bi se lahko posvečali le obrti. Kovači, ki jih po definiciji ločujemo na orodne in podkovske, so najpogosteje počeli oboje, izdelovali tako najrazličnejša orodja in druge predmete kakor podkve za živino, v Istri bolj vole, v Brkinih tudi konje. Obrt je na podeželju prehajala iz roda v rod, v mestih pa so kovači lahko opravljali mojstrski izpit. Ker se je podkovska dejavnost dopolnjevala s kolarstvom, obrtjo, ki je skrbela za izdelavo lesenih delov za vozove in druga prevozna sredstva, so bile pogosto kovaške in kolarske delavnice povezane, lahko je šlo tudi za obrtnika, ki je obvladal oboje.

Vrhunec kolarskega mojstrstva so predstavljale zlasti kočije, od konca 19. stoletja pa tudi lesene karoserije in notranja oprema avtomobilov, pri čemer velja spomniti, da kolarji niso poznali mojstrskih izpitov, temveč so znanje nabirali pri mojstrih svoje obrti. Po drugi svetovni vojni je zaradi uvajanja tehnoloških izboljšav, sprva novih tipov vozov in traktorskih pripomočkov, kolarjem in kovačem začelo delo počasi usihati. Kasneje so vprežno živino nadomestili traktorji, vozove avtomobili in ... Danes poznamo zgolj še umetnostno kovaštvo.

Na razstavi predstavljajo obe dejavnosti, rekonstruirali so peč in na ogled postavili več predmetov, ki so nastajali v tovrstnih delavnicah. Za privlačen, sodoben in svež videz postavitve je poskrbela oblikovalka Irena Gubanc, ki bdi nad enovito oblikovalsko podobo razstav etnološke zbirke, vlogi gostiteljev pa sta tudi tokrat prevzela stara (ilustrirana) znanca, Bepo in Juča.

---