Pred etnološkimi raziskovalci so nekateri tudi bežali

Ko so leta 1949 strokovnjaki iz Slovenskega etnografskega muzeja prišli raziskovat Istro, je bila ta precej drugačna, kot je danes. Kako so bili videti Dekani, Škofije, Tinjan, Hrvatini in Osp, si bo moč pogledati tudi na razstavi. Jutri ob 17. uri jo ob 70-letnici etnološke raziskave v sodelovanju z ljubljanskim muzejem odpirajo v prostorih krajevne skupnosti Dekani.

DEKANI > Kot v zapisu ob obletnici raziskave pojasnjuje Miha Špiček iz oddelka za dokumentacijo Slovenskega etnološkega muzeja (SEM), enega najpomembnejših tamkajšnjih fondov predstavljajo prav fotografije, risbe in zapiski tako imenovanih Orlovih ekip, ki jih je leta 1948 vpeljal takratni ravnatelj dr. Boris Orel, član in vodja 18 ekip. “Po njegovi smrti leta 1962 je sledilo še 14 terenskih odprav, zadnja leta 1982. V vseh teh letih so raziskovalci za muzej pridobili veliko predmetov ter ustvarili veliko gradiva, ki je z leti postalo najzanimivejši in najbolj uporabljani fond dokumentacije SEM. Ekipe je sestavljalo od 10 do 20 članov - kustosov SEM, risarjev in drugih sodelavcev, ki so se sistematično lotili popisovanja in beleženja življenja na izbranih območjih Slovenije,” pojasnjuje Špiček.

Slovensko Primorje dotlej zanemarjeno

Že tretja Orlova ekipa, ki se je odpravila na teren, je od 15. septembra do 25. oktobra 1949 “raziskovala način življenja in zbirala podatke s področja materialne, duhovne in družbene kulture na območju Dekanov”. Ob tem je pomembno vedeti, da je bilo prav območje koprskega Primorja z vidika etnološkega raziskovanja eno najbolj zanemarjenih in dotlej zapostavljenih.

Kot pojasnjuje Špiček, je bilo delo porazdeljeno na tri glavna področja: materialno kulturo so raziskovali Boris Orel, ki je proučeval ljudsko gospodarstvo, noše in obrt, dr. Vilko Novak, se je ukvarjal z notranjo opremo in prehrano, prof. arh. Gizela Šuklje z ljudskim stavbarstvom, dijaki koprske gimnazije pa so se lotili vsak svojega področja; Rajko Kaligarič z lovom, ribolovom in prehrano, Raul Šiškovič s poljedelstvom in Danilo Vodopivec z ledinskimi in hišnimi imeni. Tej skupini je bila dodeljena še ekipa tehničnih risark, ki so risale predmete ter stavbe in tlorise. To so bile dijakinje šole za umetno obrt Marjeta Gal, Lea Svete in Vida Kantušer ter študentka umetnostne zgodovine Kristina Slak.

Pomembno vlogo so imele tudi raziskave kulturne dediščine: “Duhovno kulturo sta raziskovala Milko Matičetov, ki se je ukvarjal z ljudskim pesništvom in pripovedništvom, ter dr. Radoslav Hrovatin, ki je dokumentiral ljudsko glasbo in ples. Pri delu jima je pomagal še dijak koprske gimnazije Ludvik Prelec ki je proučeval šege in navade. Za vodjo celotne etnološke ekipe je bil določen Milko Matičetov.”

Izjemno zanimivi so prav zapisi iz Matičetovega dnevnika, ki jih bo moč prebrati tudi na razstavi: po eni strani pojasnjujejo in pričajo, kako kompleksne so bile priprave na tovrstne terenske raziskave, s kakšnimi težavami so se etnologi soočali (med drugim s pomanjkanjem ustrezne obutve) in kako so se raziskav sploh lotevali. In kajpada, kako so jih ljudje sprejeli.

V pripravi etnomuzikološka monografija

Med drugim piše: “... v Tinjanu pa so nekateri člani imeli malo smole. Juvančiču je neka ženska ušla, ko je privlekel ven zvezek. Etnografu se vse primeri!”

V nastajanju je tudi monografska izdaja s takratnimi izsledki etnomuzikoloških raziskav Radoslava Hrovatina, ki jo pripravljata dialektologinja dr. Suzana Todorovič ter glasbenik in glasbeni pedagog Marino Kranjac.

“Tedanja raziskava na območju Dekanov, Škofij, Tinjana, Hrvatinov in Ospa je s svojim dokumentarnim gradivom izrednega pomena za poznavanje zgodovine in načina življenja naših prednikov, a ne samo za omenjene vasi, ampak za celotno slovensko Istro,” pravi Kranjac, ki bo na odprtju nastopil z zasedbo Vruja.

---