“Poznajo le hladne tipke”

Pod tem naslovom smo 15. aprila leta 2005 objavili intervju z Ivom Barišičem, ki smo ga opravili tik pred jubilejno ponovitvijo uspešnice Plešasta pevka. Danes, ob njegovem 70. rojstnem dnevu, vam ga ponovno ponujamo v branje.

[Objavljeno v Primorskih novicah, 15. aprila 2005]

Le nasmehnil se bo in rekel “Ah, dajte no!”, če mu boste rekli, da je igralski genij. Pa sploh ne boste lagali! Ivo Barišič, ki v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica brez prestanka ustvarja osupljive vloge, je nesporni mojster igre, še posebej pa drame absurda.

Pred okroglimi desetimi leti je iz svoje bogate zakladnice obrazov potegnil staro damo, najpristnejšo Angležinjo med vsemi pristnimi Angležinjami - gospo Smith. Dama, ki z gledalci že deseto leto koketira v Ionescovi Plešasti pevki, se bo v svoj ljubki beli kostimček zopet oblekla v torek, na večer jubilejne ponovitve največje uspešnice novogoriškega teatra, ki jo je 20. aprila na oder postavil režiser Vito Taufer.

> Gospa Smith velja za krono vaših igralskih kreacij. Jo tudi vi postavljate na vrh?

“Glejte, tako je - mimo nje ne morem. Ne gre. Vedno mi jo je bilo v veselje igrati, pa čeprav si tistih dolgih nohtov nič kaj rad ne limam na roke.” (smeh)

> Kako ste gradili to vlogo? Ste posnemali kakšno resnično staro damo?

“Ne, ne, ne, sploh ne. Res pa je, da sem v tistem času zelo veliko opazoval ženske - kako sedejo, kako vstanejo, kako se držijo, hodijo ... Navsezadnje sem moški! (smeh) Ženske me že same po sebi zanimajo, tako pa sem jih še poklicno opazoval, skušal ujeti njihovo psihologijo, spoznati njihove vrline ... Priznati pa moram, da se vaj za Plešo, kakor ji pravimo, ne spominjam ravno najbolje. Konec koncev, minilo je deset let. Včasih se ne spomnim niti prejšnjega tedna, ker čez teden nastopam v različnih predstavah. Potem pa si predstavljajte, kaj vse se je zgodilo v desetih letih! Koliko predstav je bilo, koliko tekstov moramo imeti igralci naenkrat v glavi ...”

> Sanjate kdaj svoje vloge?

“Ne. Le včasih imam grozne sanje, da imam luknjo, da sem pozabil tekst. To se zgodi redko, a je zato toliko bolj strašno.”

> Se vam tudi v resnici kdaj zgodi, da na odru pozabite tekst?

“Če se mi že zgodi, se moram sam rešiti. Veste, jaz suflerke ne slišim.”

> Ne slišite je?!

“Ne. Med igro imam očitno blokiran ta sluh. Misli šibajo v drugo smer.”

> V kakšnem stanju ste, ko igrate?

“V stanju lika, ki ga igram. Igralec v takšnem stanju ne more razmišljati o vsakdanjih stvareh, o tem, kaj bo jedel, kaj bo bral, kam bo šel. Misliti mora, kar misli lik. Živeti mora življenje lika, saj vsaka druga misel vlogo omeji. Zato se moram temeljito poglobiti v osebnost lika. Vzemiva za primer Luckyja, ki ga igram v predstavi Čakajoč Godota. Tu ogromno časa stojim čisto pri miru. Z režiserjem Vitom Tauferjem sva se precej pogovarjala o tem liku. Predstavo sem razdelil v - kakor temu pravim - tri kroge. V prvem sta dva človeka, ki čakata, v drugem je človek, ki potuje, v tretjem pa Lucky, ki je stoik. Prvi in drugi krog se gibljeta, tretji pa je stoičen. Lucky je osišče, okrog katerega se vse skupaj vrti. Je bilka, le z vrvjo, na kateri ga drži njegov gospodar, je še privezan na svet živih. Na neki način je že onstran. Če bi ga spustili z vrvi, s te popkovine, bi umrl. Med poglabljanjem vanj sem spoznal, da je ta lik nekakšna metafora za današnji svet. Danes ogromno ljudi le ždi. So strahovito pasivni. Pred kratkim sem prebral, da ogromno mladih Japoncev živi blazno pasivno življenje. Nobenih stikov s svetom živih nimajo več, le še prek interneta virtualno komunicirajo med seboj. Ne poznajo nobene topline, ampak le hladne tipke.”

> Je tako le na Japonskem ali tudi pri nas?

“Ah, tudi pri nas, po vsem svetu. Res ne vem, kam svet drsi. Sprašujem se, kdaj se bo družba zbudila in kaj naredila za mlade. Hecen, veste, hecen je ta svet. In prav sredi te pasivnosti vidim Luckyja, to izžeto figuro, osvobojeno svojega življenja.”

> Je takšno pasivnost naporno igrati?

“Blazno, blazno. Zelo težko je stati pri miru, veliko raje se gibljem po odru. Pa tudi kufri, ki jih med predstavo držim, postajajo iz minute v minuto težji. Tudi vloga, ki sem jo zelo rad igral v predstavi Konec igre, je bila strahotno težka. Tam sem sedel in sedel in sedel na stolu, obut pa sem bil v tri številke prevelike čevlje, ker so mi noge otekale ...”

> Pa še oči ste imeli vseskozi pokrite ...

“Ja, vso predstavo sem bil tako rekoč slep. Igralec ima namreč tudi prostorski spomin. Pri večini vlog zelo dobro vem: sedaj moram popiti kavo, sedaj moram iti tja, potem se premakniti tja ... Potem pa nenadoma dobim takšno vlogo! Na vajah sem zelo hitro prosil, naj mi pokrijejo oči, da se bom čim prej znebil oprijemljivih zunanjih točk in začel iskati znotraj sebe. Priznati moram, da je bilo strahotno težko.”

> Kako naporna pa je bila vloga Klopčiča v Shakespearjevem Snu kresne noči? Se je bilo težko pred gledalci pojaviti popolnoma nag?

“Ne. Igralec, ki namerava na odru nastopiti gol, mora biti v nekaj trdno prepričan: da ga ni sram. S tem Klopčičem je bilo tako: nekega dne sem prišel na vajo in režiser Janusz Kica je že sedel v dvorani. Bila sva sama. Šel sem čez oder, da bi se pripravil, ko se iz dvorane oglasi Janusz: 'Ivo, ja bi volio, da si gol.' Prvi hip sploh nisem razumel, kaj hoče. 'Da bi bil nag,' je pojasnil. Povedal mi je, v katerem prizoru naj bi nastopil nag. Nič mu nisem odgovoril, brez besed sem odšel za oder. Potem smo imeli vaje in na vrsto je prišel tudi omenjeni prizor. Stal sem za kulisami, se nenadoma slekel in gol stopil na oder. Igralski kolegi, ki niso nič vedeli o mojem pogovoru z režiserjem, so nekaj debelih sekund le gledali. Potem so me vprašali, ali sem znorel. Tudi Janusz je bil presenečen, saj ni vedel, da se bom kar takoj pripravljen sleči. A mislil sem si: če že moram prebiti led, ga bom takoj.”

> Se motim, če trdim, da vi resnično živite s teatrom in za teater? Na lanskem festivalu Mej(ni) fest sem na prav vseh predstavah med občinstvom videl le enega igralca - vas!

“Ah, ne pretiravajva. Reciva raje, da sem bil le eden od ...”

> Jaz pa mislim, da ste bili kar edini.

“Prepričan sem, da imajo vsi moji kolegi radi teater, da ga vsi radi obiskujejo.”

> Ampak le redki redno obiskujete premiere predstav, v katerih sami ne nastopate.

“Mene pač zanima, kaj se dogaja v gledališču. Igralci resnično premalo gledamo drug drugega. Ko kdo gostuje pri nas, mi gostujemo kje drugje, in tako se zgrešimo. Borštnikovo srečanje so ustanovili prav zato: da bi si vsi gledališki ustvarjalci, ki se ga udeležijo, ogledali vse predstave. Nemogoče! Mislim, da bi morala država igralcu vsakih deset let omogočiti nekaj mesecev dopusta, da bi napolnil baterije. Šel v Pariz, London, Ameriko, se seznanil s tujimi teatri. Ne moremo neprestano samo dajati, dajati, dajati. Tudi prejemati moramo. Igralci se manj srečujemo tudi, ker so med slovenskimi mesti zelo velike razdalje. Kljub temu da je Slovenija tako majhna in da je med Ljubljano in Novo Gorico le sto kilometrov, je to neizmerna razdalja. Neizmerna! Mislim, da bi morali v Sloveniji imeti več enakovrednih središč - Murska Sobota, Maribor, Celje, Ljubljana, Nova Gorica, Koper ... Ustvariti bi morali verigo mest, po kateri bi potovale gledališke predstave. (prime pepelnik) Takšne pepelnike lahko delajo kjerkoli, predstave, naša identiteta in izraz pa so vezani na določen prostor. In če zanemarimo kak kraj, izgubimo del naše identitete. Evropa danes zahteva različnost identitet. Na Švedskem, kjer smo pred kratkim gostovali, smo spraševali, kaj so njihove tipične jedi, pa nam nihče ni znal povedati. Potem pa smo šli jest v indijsko in špansko restavracijo. Ja, moj bog! Na Švedskem!”

> Ko se sprehajam po vaši izjemni karieri, mi le nekaj ni jasno: zakaj ste sprejeli vlogo v slovenskem trilerju Patriot (1998) in naokrog letali z mitraljezom?

“Po dolgih letih sem končno spet dobil filmsko vlogo, pa sem jo sprejel. Priznati moram, da filma sploh nisem videl. Po odmevih sodeč pa ni nič kaj posebnega. Pač, šel je mimo. Saj to ni nič hudega. Po svetu veliko igralcev posname filme, ki gredo mimo, a tega ne opazimo, saj gledamo le ekstrakte, le najboljše filme. Zelo mi je žal, da si pred kratkim nisem ogledal filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, ki so ga predvajali na televiziji. Nisem videl celega, a kar sem ujel, mi je bilo zelo všeč. Še posebej pa mi je bil všeč Trierjev Lom valov. No, kar se tiče slovenskega filma - zelo težko je odkloniti ponujeno vlogo. Produkcija pri nas je namreč tako majhna, da se ti priložnost ponudi malokrat. Nismo Španija, kjer delajo izjemne filme ...”

> Očitno vam je bližje evropski film?

"Ja, mi je. Čim mi kdo omeni ameriški film, namreč pomislim le na Hollywood. Ameriški spektakli in razni Gospodarji prstanov me sploh ne ganejo. Blizu so mi Kurosawa, Coppola, Almodovar ..."

> Kaj med poletji, ko so gledališča zaprta, počne človek, ki je tako zavezan igri, teatru?

“Potujem po svetu. Vzamem kredit in grem. Lani sem bil v Maleziji, Kambodži in na Tajskem. Najbolj mi je ostal v spominu Angor wat v Kambodži. To je dežela svetišč, njihov Vatikan, budistični raj. Neverjetno, noro! Hodil sem po teh svetiščih in se čudil. Obiskal sem tudi muzej diktatorja Pol Pota, a me je hitro minilo gledati te grozote. Ena sama smrt. Grozno. V Kambodži sem doživel tudi nekaj zelo hecnega. Stal sem v nekem svetišču sredi džungle, nakar opazim, da me dve osebi, moški in ženska, opazujeta. Prepričan sem bil, da gledata mimo mene. Ozrl sem se, da bi ugotovil, kaj gledata. Pa je bilo za menoj le zelenje, džungla. Potem sem ugotovil, da gledata mene. Pa me on nagovori: 'A ste Slovenec?' Odvrnem: 'Ja.' On pravi: 'Ste igralec?' Odvrnem: 'Ja.' On pravi: 'Iz Nove Gorice?' Odvrnem: 'Ja.' In on reče: 'Vas gledava, veste. Imava abonma v vašem gledališču.' Neverjetno! Sredi džungle v Kambodži! Izkazalo se je, da potujeta s skupino zamejskih Slovencev, ki so bili v Vietnamu in so si tako prišli ogledat tudi Angor wat.”

> Pobegniti je torej nemogoče?

“Žal, žal. Včasih bi se res rad skril. Ljudje me večkrat na cesti pozdravljajo, potem pa se sprašujem, odkod hudiča jih poznam. Nikoli ne pomislim, da me poznajo iz teatra. Oni pa tudi ne pomislijo, da jih jaz ne morem poznati, saj z odra ne vidim v avditorij.”

> Že veste, kam boste potovali letos?

“Saj sploh še ne vem, ali bom dobil kredit. (smeh) Zdaj me zelo vznemirja Azija. Rad bi šel v Šangaj, v Singapur. Pa tudi v Pariz si zelo želim. Nekam bom gotovo šel, če mi le odobrijo kredit!”

---