“Potruditi se je vredno za vsakega, ki ti prisluhne”

Na odru je Koala Voice čvrst kvartet, eden naših najboljših mladih, med srečanjem v Kopru pa nam vse člane skupaj uspe dobiti le čisto na koncu, za fotografijo. Spraševalcu pojasnijo, da so že vajeni intervjujev, med katerim zdaj ta in hip zatem drugi mora skočiti na tonsko vajo. A brez skrbi, dodajo - vsaj kakšno besedo bo rekel vsak od nas!

Koala Voice so (z leve) bobnar Miha Prašnikar, kitarist Domen 
Don Holc, pevka in kitaristka Manca Trampuš ter basist Tilen 
Prašnikar.  Foto: Andraž Gombač
Koala Voice so (z leve) bobnar Miha Prašnikar, kitarist Domen Don Holc, pevka in kitaristka Manca Trampuš ter basist Tilen Prašnikar.  Foto: Andraž Gombač

Prvencu Kangaroo's a Neighbour (2015) so pevka in ritem kitaristka Manca Trampuš, solo kitarist Domen Don Holc in brata, basist Tilen Prašnikar in bobnar Miha Prašnikar,pred kratkim dodali novega Wolkenfabrik in z njim minulo soboto iz domačega Kisovca v Zasavju pripotovali v Center mladih Koper.

> Spet ste se vrnili v Koper, v Istro, kjer ste že večkrat nastopili in pred kratkim tukaj tudi posneli videospot za novo pesem Vede premikanja . Kako ste prišli do rezervoarjev naftnih derivatov na Srminu?

Domen: “Pripeljala sta nas avtorja videospota Matevž Jerman in Matej Bandelj, s katerima smo sodelovali že pri prejšnjem videospotu, za pesem Strangers' Tides, ki smo ga deloma prav tako posneli v Primorju. Rekla sta, da sta našla idealno lokacijo za nov video, kakor smo si ga zamislili.”

> Zamislili ste si ga kot triler.

Domen: “Tilen in jaz sva se dobila z Matevžem in Matejem, debatirali smo o filmih, ki so nam kul. Recimo Badlands z Martinom Sheenom in Sissy Spacek, Bonnie in Clyde ... To se je potem lepo povezalo z njunimi zamislimi in nastal je videospot, ki je obenem nekajminutni filmček. Upamo, da bo gledalce zvabil k ponovnemu ogledu dobrih starih filmov.”

> Manca, kakšna je bila izkušnja z glavno vlogo v spotu?

Manca: “Zabavna! Ves čas sem se sicer malo bala, se spraševala, ali bo dobro izpadlo, a sem avtorjema zaupala. Zelo smo se povezali že med snemanjem prejšnjega videospota, tako da smo zdaj delali v sproščenem vzdušju.”

> Pesem Vede premikanja in videospot sta se zelo dobro prijela ...

Manca: “Res je, veliko dobrih odzivov je.”

Domen: “Še preden smo jo posneli, sva pesem z Manco predstavljala na pesniških večerih, kjer nama je veliko ljudi reklo, da se jih je dotaknila.”

> Tudi ker je v slovenščini?

Domen: “Verjetno. Že od začetka nas sprašujejo, zakaj so naše pesmi v angleščini. Zmeraj smo odgovarjali, da to sploh ni pomembno, zakaj bi se ukvarjali s tem, v katerem jeziku pojemo ... Teh izjav zdaj nočemo preklicati, a vmes smo doživeli nekaj, kar nas je nekoliko spremenilo. Vračali smo se s turneje po tujini, se s kombijem vozili skozi Latvijo, Litvo in tako naprej, poslušali smo v glavnem tuje radijske postaje in CD-je ... Ves teden nismo slišali slovenščine. Celo med sabo smo se precej pogovarjali v angleščini, da so nas razumeli tudi tuji organizatorji in drugi med pripravljanjem koncertov. No, tako se vozimo, ko nenadoma iz zvočnikov zaslišimo pesem v slovenščini - povsem drugačna, zelo močna izkušnja! Vede premikanja je naša prva pesem v slovenščini, šele pozneje pa smo spoznali, kako hecno je, da je prvo, kar pojemo v materinščini: 'Kam bi šla, kam bi šla, če bi lahko zbežala ...' (smeh) Veseli smo, da so pesem lepo sprejeli tudi poslušalci, ki so bili že prej naši fani. Pravijo, da jim je zanimiva, ker je drugačna od drugih naših.”

> Vas mika, da bi slovenščino iz izjeme spremenili v pravilo?

Domen: “Načrtno ne. Res nikoli nismo razmišljali, v katerem jeziku pišemo, poleg tega pa morate razumeti, da smo v bendu štirje, ki razmišljamo in pišemo. Meni je slovenščina zdaj bolj zanimiva, ker sem se v zadnjem času spet spogledoval z ljubljansko pesniško sceno. Mihi je blizu tudi nemščina, Manca je za novo ploščo napisala pesem v francoščini, zdaj zanimive avtorske zamisli kaže Tilen ...”

> Ali angleščina prevladuje zaradi glasbenih vplivov?

Domen: “Vsekakor. Pa ne samo glasbenih. Smo pač otroci Cartoon Networka. Na nas so vplivali radio, televizija, filmi, glasba ...”

> Tudi Pixies, ki ste jih poleti v Križankah pozdravili kot predskupina?

Tilen: “Zagotovo. Kadar nas vprašajo o naših začetkih in bendih, ki smo jih poslušali, so Pixies med tistimi, ki so všeč vsem štirim. Priložnost, da igramo z njimi, je bila zato noro dobra!”

> V Križankah ste navdušili občinstvo - kaj pa njih, Pixies? So vam namenili kako besedo?

Domen: “S samimi člani nismo imeli stika, le z bobnarjem smo se nekajkrat spogledali. Hoteli so imeti mir, kar smo razumeli. Smo pa govorili z njihovim kitarskim tehnikom, ki je obenem v ekipi Jonnyja Greenwooda iz benda Radiohead, kar je bila zame zelo zanimiva informacija. Rekel je, da smo kul. Kar nam je bilo kul slišati.” (smeh)

> Manca, med odrskim nastopom nekoliko spominjate na Patti Smith. Je vplivala na vas?

Manca: “Najbrž je. Poznala sem jo že prej, a to sem šla preverjat šele, ko me je nekdo opozoril, da spominjam nanjo. Poslušam jo, prebrala sem njeno knjigo, super mi je, sem oboževalka. Cenim, če me kdo primerja z njo. Sicer pa pogosto slišimo, da spominjamo na tega ali tistega, in zabavno je potem tuhtati, ali smo res mimogrede pobrali kaj ali pa je podobnost le naključna.”

> Kako doživljate svoj odrski nastop? Manca je zelo strastna, tudi Tilen se razživi, Domen je nekoliko bolj zadržan, umirjen ...

Manca: “Skupaj smo štirje različni ...”

Tilen: “Ne ukvarjamo se s tem, kako smo videti, pomembno nam je, kaj se dogaja v nas, kadar pademo v komad in mu pustimo, da nas odpelje.”

Manca: “Ne bi se imela tako dobro, če bi se morala zavestno, naučeno premikati.”

Domen: “In ne bi bili iskreni.”

Manca: “Ko posnamemo video, se ne morem ne gledati ne poslušati. Najbrž ker niti nočem spoznati, kakšen je moj nastop. Če bi videla, kako se obnašam, kako se gibam, bi se mi najbrž vse porušilo. Res, bolje je, da smo iskreni in da sami ne vemo, kakšni smo.” (nasmešek)

> V kolikšni meri pa je soavtor koncerta občinstvo?

Domen: “V veliki! Pomembno je tudi, ali je obiskovalcev veliko ali malo. Na začetku nas je zelo motilo, če jih ni bilo veliko, potem pa smo se tako disciplinirali, da zdaj znamo nastopati tudi pred malo ljudmi. Vemo, da se je vredno potruditi za vsakega, ki ti prisluhne, mu omogočiti užitek. In če se bo vrnil na naš koncert, smo poplačani za trud.”

> Katera povabila na nastop sprejeti in katera zavrniti?

Domen: “Noben nastop nam ni pod častjo, smo pa pozorni na to, kdo ga organizira.”

Miha: “Pomembno je, čemu je prireditev namenjena. Če je bila kakšna namenjena čemu, s čimer se ne strinjamo, smo povabilo zavrnili. Zakaj bi se šli samo kazat, če pa se z namenom prireditve ne strinjamo, o njem nimamo mnenja, ga nočemo imeti ali pa ga nočemo deliti z drugimi.”

> Ob vaših skladbah ne piše, kdo je avtor besedila in kdo avtor glasbe. Je avtorstvo kolektivno?

Domen: “Če ni, ga pa doživljamo kot kolektiv. Na novi plošči sva avtorja v večini primerov Manca, njena prijateljica Zala in jaz, pri prejšnji je bil še Miha, zdaj pa se s svojimi zamislimi uveljavlja tudi Tilen.”

> Manca, vaša je menda Talk about it , zadnja na novi plošči.

Manca: “Res je, tudi to sem napisala z Zalo Gorenc ...”

Domen: “... in je ravnokar popevka tedna na Valu 202.”

Manca “Poleg tega sva skupaj napisali še francoskega What the French really said.”

> Ki je odgovor na The French say s prve plošče, a ne?

Manca: “Res je! (smeh) To se nam je zdela dobra fora, navezava na prejšnji album, ki jo opazijo le redki.”

> Kje ste posneli prvi album?

Manca: “V kleti gradu Kodeljevo.”

> Drugega ste v studiu Jork v Dekanih, pri Jadranu Ogrinu, nekdaj basistu Kameleonov.

Manca: “Krasno smo se imeli. Če odštejemo poplavo v studiu, ki pa smo jo preživeli. Tam smo bili deset dni, zaprli smo se v balonček in ustvarjali. Zgoraj smo spali, spodaj snemali.”

Tilen: “V prvih štirih dneh smo posneli vse komade skupinsko, brez vokalov, v naslednjih šestih dneh pa so sledila dosnemavanja, vpletanje novih idej, poslušanje, izbiranje najboljših posnetkov, pa tudi deloma že postprodukcija. Ker je producent Danton Supple v Londonu, pri ta pravi postprodukciji nismo mogli biti, zato smo mu tako posnetke kakor svoje želje poslali po spletu. Kar težek proces.”

Manca: “Producent je bil sicer z nami vseh deset dni snemanja, potem pa je v Londonu delal sam. Že prej nas je prišel poslušat na obletnico Kina Šiške in na vajo v Kisovec. Zaštekali smo se, zato smo mu tudi zaupali in bili mirni, pa čeprav med postprodukcijo nismo bili ob njem.”

Tilen: “Razumel je, kaj hočemo. Na drugi plošči je čutiti njegov vpliv, a obenem je upošteval naše želje, ni nas preglasil.”

Miha: “Pred sodelovanjem z njim so nas svarili, da nam bo popolnoma prearanžiral vse komade, da bo ven prišlo nekaj čisto drugega. Ampak ni pretirano posegal. Ni šel čez mero, da bi mu morali reči: ne!”

> Je bilo z njim drugače sodelovati kakor s producentom prve plošče Petrom Deklevo?

Manca: “Je bilo. Prva plošča je vendarle prva, takrat smo bili še precej bosi in je bil Peter Dekleva pravzaprav naš duhovni vodja, spiritual guru. Ko je videl, da ne gre, nas je peljal na sprehod, na zrak. (smeh) Seznanil nas je s celotnim procesom dela in nas miril, ko smo ugotavljali, kako težko je posneti ploščo.”

Tilen: “Pri drugi smo že imeli izkušnje, šlo je bolj gladko, zato smo se lahko med delom sprostili in se po nekaj dneh tudi zabavali.”

> Ali naj naslov plošče Wolkenfabrik , Tovarna oblakov, beremo skozi drugo pesem na njej, protestno, okoljevarstveno Oxygen thief ?

Domen: “Lahko tudi, čeprav tega sprva nismo imeli v mislih.”

> Vendar prihajate iz Zasavja, kjer imate “tovarne oblakov”.

Domen: “To je res, a kamorkoli po Evropi se zapeljemo, nas avtocesta prej ko slej pripelje do takih tovarn, ki delajo oblake. Sicer pa v teh oblakih bolj vidimo metaforo za snov, iz katere so sanje. Naše sanje, ki jih ukalupljajo v tovarnah.”

> Siddharta vas bo 6. decembra gostila na koncertu Izštekanih 10 v Kinu Šiška. Boste nastopili akustično?

Domen: “Pripravljamo zanimiv nastop, drugačen kot običajno. Več bo jasno v Kinu Šiška! Nastopov tam smo vedno veseli.”

> Vas akustični nastopi zanimajo?

Domen: “Itak. Tako Manca kot jaz, pa tudi Miha, smo ogromno časa preživeli z akustično kitaro v rokah. Tam se je vse začelo.”


Najbolj brano