Poslovil se je boter bitniške generacije

Samo ime Lawrence Ferlinghetti marsikomu najbrž ne pomeni veliko. Njegova knjigarna City Lights v San Franciscu je že bolj znana, saj je ob pariški Shakespeare&Company najbrž ena najbolj znamenitih na svetu. Če pa zapišemo, da je bil v ponedeljek umrli Ferlinghetti sodobnik in sopotnik ikon bitniške generacije, se slika zbistri. Imel je 101 leto.

SAN FRANCISCO > Najbolj razvpiti bitniki so bili najbrž William Burroughs, Gregory Corso, Jack Kerouac ali Allen Ginsberg, iz bitniškega kroga je izšel tudi avtor Leta nad kukavičjim gnezdomKen Kesey. Ferlinghetti je bil del tega umetniškega in generacijskega kroga, ki je v petdesetih letih planil na literarno sceno, obveljal je za “botra bitniške generacije”. A se je izogibal njihovemu brezkompromisnemu življenjskemu slogu, ljubše od popivanja in eksperimentiranja z drogami ali spolnimi praksami mu je bilo umirjeno družinsko življenje in tudi zaradi tega je najbrž učakal častitljivo starost. Na svoji umetniški poti je izdal več kot 30 zbirk poezije, preizkušal se je tudi kot avtor gledaliških del in slikar. Znan je po tem, da je pisal tudi v pozni starosti, zadnje delo je izdal predlani.

Z Ginsbergovim Tuljenjem je stopil v zgodovino

Sam se ni imel za bitnika. “Ko sem leta 1951 prišel v San Francisco, sem bil prej eden zadnjih boemov kot eden prvih bitnikov. V bistvu sem se še najbolj posvetil vodenju knjigarne,” je o svoji vlogi v razvoju bitništva povedal v enem od intervjujev. A je bil preskromen, saj je v literarno zgodovino stopil že zelo zgodaj.

Leta 1956 je namreč izdal pesnitev Allena Ginsberga Howl (Tuljenje), zaradi katere se je moral zagovarjati tudi na sodišču. Razlog: objava neprimernih besed. Aluzije na seks - in to homoerotični, Ginsberg je bil gej - in uporabo drog so bile za Ameriko poznih petdesetih preveč. Sklicujoč se na svobodo govora je bil Ferlinghetti na sodišču nazadnje oproščen, Tuljenje pa je postalo eno najbolj znamenitih del ameriške literature 20. stoletja. Primer je bil tudi pomembna prelomnica za kasnejše razumevanje svobode govora oziroma izražanja v umetnosti.

Družbena provokacija mu je bila vedno blizu in od nje ni bežal, vselej je iskal rob, do katerega je mogel. Tudi kot starejši občan, del elite tako rekoč, je ostal “frajgajst”: leta 2012 je zavrnil nagrado madžarskega PEN-a in kot razlog navedel kljubovanje Orbanovemu desničarskemu režimu.

Več kot le knjigarna

Posebna zgodba je njegova knjigarna City Lights v San Franciscu, ki je bila dolgo obvezna postojanka obiskovalcev tega kalifornijskega mesta. S prijateljem sta jo odprla v zgodnjih petdesetih letih in “ko sva tista vrata enkrat odprla, jih nisva mogla več zapreti”. City Lights je zelo zgodaj začela prodajati žepne izdaje knjig, ki jih etablirane založbe v tistem času niso jemale povsem resno, vzpostavila pa se je kot družabno in kulturno središče literarne in umetniške scene San Francisca.

Mestne oblasti so knjigarno leta 2001 celo razglasile za zgodovinsko znamenitost. A je kljub temu podjetje, ki z njo upravlja, v času covida zašlo v finančne težave in se je moralo zateči k zbiranju denarja na spletu. V nekaj dneh jim je uspelo zbrati skoraj pol milijona dolarjev, kar je omogočilo ponoven razmislek o odprtju; kazalo je namreč, da bo ta institucija morala celo zapreti svoja vrata.

---