Poslastice iz pekarne Marconi

Kultna zasedba Premiata Forneria Marconi ali krajše PFM, ki se je v zgodovino italijanske glasbe vpisala kot tista, ki je v 70. letih prva dosegla mednarodni uspeh, je v soboto na Carpacciovem trgu občinstvu festivala Folkest postregla s pestrim menijem za glasbene sladokusce.

Odpri galerijo

KOPER > V Koper so PFM prišli v goste na povabilo društva AIAS, organizatorja festivala Folkest. To je bila ena od njihovih postojank v okviru letošnje turneje The Very Best Tour. In res je sedemčlanska druščina nabito polnemu Carpacciovemu trgu ponudila smetano iz svoje že skoraj polstoletne ustvarjalne poti.

Robert Vatovec,

koprski glasbenik

“Najbolj me navdušuje to, da PFM še vedno igrajo na star način, pošteno in brez napuha, z veliko ljubezni do samega igranja. Ostajajo zvesti samim sebi in se ne ozirajo na novodobne glasbene šminke.”

“Nismo mi tisti, ki izbiramo glasbo. Ona izbere nas.”

Koncert je odprla pesem Il Regno z zadnjega albuma Emotional Tatoos, ki nosi letnico 2017. “En planet imamo, čuvajmo ga,” je sporočilo pesmi povzel bobnar in pevec Franz Di Cioccio, ki z drugim staroselcem iz milanske zasedbe, basistom Patrickom Djivasom, predstavlja srce PFM. Ob njiju je še pet izvrstnih glasbenikov: violinist Lucio Fabbri, klaviaturist Alessandro Mynus Scaglione, kitarist Marco Sfogli, drugi bobnar Roberto Gualdi ter Tržačan Alberto Bravin, ki se izmenjuje v vlogah (spremljevalnega) pevca, klaviaturista in kitarista.

Že kmalu po uvodu so se PFM ozrli k temeljnim stvaritvam, ki so jim v 70. letih prinesle svetovno slavo, na čelu z najbolj znano Impressioni di settembre. Z Volta la carta so spomnili na obdobje sodelovanja z velikim Fabriziem de Andréjem in se nato z La danza degli specchi vrnili v sodobnost k albumu Emotional Tatoos. “Nismo mi tisti, ki izbiramo glasbo. Ona izbere nas. Tu ne sme biti diskriminacije. Vsak od nas je tetoviran z glasbo, ki ga presune,” je Di Cioccio uvedel instrumentalno “izmenjavo čustev” med sedmerico glasbenikov na odru. Med to pesmijo so s še nekoliko večjim zanosom kot sicer dokazali, kako mojstrsko in perfekcionistično obvladujejo svojo obrt.

Člani legendarne zasedbe PFM so skromni in profesionalni, čeprav bi si zaradi kakovosti svojega igranja domišljavost lahko še kako privoščili.

Vrhunsko igranje, a brez napuha

Glasbene virtuoznosti ni manjkalo niti pri priredbi glasbe za balet Romeo in Julija skladatelja Sergeja Prokofjeva, med katero se je občinstvu za kakšen trenutek zazdelo, da imajo namesto prvakov italijanskega progresivnega roka pred sabo simfonični orkester.

K vrhuncu večera je privedel bis s še dvema poslasticama, De Andréjevo Il pescatore, h kateri je pritegnila tudi večina občinstva, ter zaključno È festa.

“To je bilo vrhunsko,” je po koncertu komentiral koprski glasbenik Robert Vatovec, ki PFM spremlja že dolga leta in se je, kot pravi, od njih učil. “Najbolj me navdušuje to, da še vedno igrajo na star način, pošteno in brez napuha, z veliko ljubezni do samega igranja. Ostajajo zvesti samim sebi in se ne ozirajo na novodobne glasbene šminke,” je pohvalil skromnost in profesionalnost legendarne zasedbe, ki bi si sicer zaradi kakovosti svojega igranja domišljavost lahko še kako privoščila.

Prvič pred sedečim občinstvom

Kljub vsesplošnemu zadovoljstvu s koncertom je bilo med občinstvom zaznati tudi nekaj negodovanja nad prisilnim sedenjem. “Mislil sem, da sem prišel na rock koncert,” smo ujeli začudenje obiskovalca, ko je ob prihodu na prizorišče ugotovil, da je trg povsem zapolnjen s stoli.

Še bolj presenečeni so bili petkovi gostje Folkesta, poskočna fantasy-folk zasedba Irdorath iz Belorusije. “To bo za nas kar velik izziv. Še nikoli nismo igrali pred sedečim občinstvom,” sta pevka Nadezhda in pevec Vladimir priznala ob začetku nastopa. Njihova živopisna glasba, ki jo poleg klasičnih barvajo tudi bolj “eksotični” inštrumenti, kot so dude ali didgeridoo, je kar klicala k poskakovanju in plesu. A to si je žal lahko privoščil le stoječi del občinstva ob robu prizorišča.

---