Poet, razjasni nam že to noč!

3. decembra, na Prešernov rojstni dan, od leta 2000 praznujemo Ta veseli dan kulture. Kulturne ustanove še bolj na stežaj odprejo svoja vrata, ki pa še nikoli niso bila tako zaprta kakor danes, na Prešernov 220. rojstni dan. Prihodnost kulture je negotova, ne samo zaradi epidemije, pesnik pa ostaja odprt - in kakor je razbrati iz pesmi, ki še nagovarjajo njegove bralce in naše sogovornike, tudi boleče aktualen.

SLOVENIJA > “Prešernovo mojstrsko pesem Pevcu lahko povežem z aktualnim dogajanjem in svojim počutjem,” pravi pesnica Maja Vidmar, ki smo jo kakor druge vprašali, katera Prešernova pesem jo najbolj nagovarja te dni. Pevcu je zgoščena in v bistvu moderna oziroma brezčasna, pravi: “Kakor jo jaz dojemam, ne nagovarja samo pesnikov, in kakor jaz dojemam - pesnic, ampak slehernika - slehernico, ki zdaj z zavedanjem stoji v tem svetu, vendar pred obličjem negotovosti, tesnobe in celo groze nikomur ne predaja odgovornosti za svoje bivanje in ravnanje.”

Ista pesem zdaj najbolj nagovarja tudi dr. Mirana Košuto, profesorja in predstojnika katedre za slovenski jezik in književnost Univerze v Trstu: “Zaradi kulturocida - surovega političnega in gospodarskega poskusa družbenega iztrebljenja kulture in umetnikov, ki smo mu pod pretvezo zdravstvene varnosti priča v teh naših norih koronskih časih domala povsod po svetu.” Pevcu je “res pretresljiv jek trpečega, teptanega, odrinjenega ustvarjalca, ki pa druži s titanskim naponom v enosti lastne duše in poezije pekel in nebo, brezup in radost, temo in luč! Tako kot jih druži v sebi kultura, ki ji zdaj države in multinacionalke strežejo po življenju, ker naj ne bi bila rentabilna, unovčljiva, koristna v času, ko so pač raztrobentane prioritete drugačne: zdravstvo, gospodarstvo, trgovina, industrija, delo, mobilnost, splet, profit ... Grab'te dnarje vkup gotove! Kultura bo (pre)živela. Tako kot živi še danes, 220 let po svojem prvem veku in 171 let po svojem zadnjem dihu, France Prešeren. Saj zna le kultura, kakor on, osmišljati človeku življenje, razjasnit' noč temno, ki tare duha ...” še pravi Košuta, ki kot prevajalec podpisuje Poesie, pri Založništvu tržaškega tiska pravkar izdan pesniški opus Franceta Prešerna v italijanščini.

Pevcu

Kdo zná

noč tèmno razjásnit', ki táre duhá!

Kdo vé

kragulja odgnati, ki kljuje srce

od zora do mraka, od mráka do dné!

Kdo učí

izbrisat' 'z spomina nekdanje dni,

brezup prihodnjih oduzét spred oči,

praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Kakó

bit' óčeš poet in ti pretežkó

je v prsih nosít al pekel, al nebó!

Stanú

se svojega spomni, trpi brez miru!

Bomo barko znali popeljati proti upanju?

Igralka Patrizia Jurinčič Finžgar je izbrala drugače: “Čeprav se Prešeren v romanci Ribič poigrava s simboliko grške mitologije, je moja prva asociacija biblijska: ta bizarni čas namreč doživljam kot nekakšno plovbo Noetove barke. Živimo v zgodovinskem trenutku, zaznamovanem s prevpraševanjem prioritet, z omejevanjem gibanja, z zahtevo po poslušnosti, z (usodnejšim?) postiljanjem prihodnjim rodovom, s preštevanjem tistih, ki smo jih v tej plovbi pustili za sabo in ne nazadnje z občutkom, da smo, vsaj v odnosu do bolezni, 'vsi na isti barki', od najmanjše mravljice do največje 'živine'. Sodobni krmarji pa so, milo rečeno, vprašljive sorte. In s tem ne mislim (samo) na svetovne voditelje. Mislim tudi na nas same, na naš 'notranji kompas'. Noe namreč zaupa, da mu bo Bog kompas, Prešernov ribič pa to vlogo pripisuje zvezdi na nebu, ki 'nevarna mu kaže pota morja'. In dokler se ozira k tisti zvezdi na nebu, je na varnem pred viharji, brezni in roparskimi ribami. A v trenutku, ko ji neha slediti s pogledom, se preda obupu in začne prostovoljno drveti v nevarnost.”

Ni pomembno, katera prispodoba nas bolj nagovarja, biblijska ali mitološka, opozarja igralka: “V obeh je prisotno enako vodilo: človek ne more izbirati vremenskih razmer, v katerih bo krmaril, vedno pa lahko izbere, kam bo med plovbo usmeril pogled. Vsaj dve možnosti ima: v obup ali v upanje. Prav vsem želim, da bi se kljub težkim časom odločali za slednjega.”

Pisatelj in prevajalec Boštjana Gorenc - Pižama, avtor uspešnice sLOLvenski klasiki 1, pa ugotavlja: “Trenutno me najbolj nagovarja Prešernova pesem Kam?, predvsem ker pesniku zavidam preobilje možnih ciljev, saj on ne sme edinole pred obličje svoje nesojene izvoljenke, jaz pa nikamor izven svoje občine.”

---