Po 40 letih so se z učiteljem vrnile k Cirilu Kosmaču

Zgodba je nenavadna in lepa: 12. aprila 1979 so Cirila Kosmača na njegovem domu v Portorožu intervjuvale tri osnovnošolke iz Marezig z učiteljem Marjanom Tomšičem. Pred nekaj dnevi smo vse štiri - deklice, ki so zrasle v učiteljice, in nekdanjega učitelja - povabili na vnovični obisk Kosmačeve hiše. Tam so zaživeli spomini na pisatelja, ki je umrl manj kot leto po njihovem srečanju, na današnji dan pred 40 leti.

PORTOROŽ > Res je, učenke so prebrale roman Balada o trobenti in oblaku, si ogledale istoimenski Štigličev film, nakar so se oglasile pri pisatelju, ki je od leta 1956 živel v Portorožu. A spočetka ni šlo gladko ...

Ciril Kosmač

pisatelj

“Nikar ne pusti nikogar čakati! In še nekaj: kar si rekel, naredi! Bodi mož beseda! Raje stokrat premisli, preden kaj rečeš, kaj obljubiš.”

Najprej ga ni bilo doma

Tu smo ga čakali prvič, pokažejo na vrtu. Pred 40, skoraj 41 leti so bili najprej razočarani, tako učenke Nevija Šavle, Dajana Bržan in Nevenka Šergon kakor njihov učitelj, pisatelj Marjan Tomšič. “Dogovorili smo se za obisk, ampak tisto popoldne Kosmača nismo dobili doma,” pravi Tomšič. “Se spomnite, kaj je bilo tam?” vpraša svoje nekdanje učenke. Seveda, prikimajo in že opisujejo figo z dolgo upognjeno vejo, na kateri so se gugale. “Res je, dokler ni počila,” se zasmeje Tomšič. “Ha, res?!” se začudijo, ta detajl so pa pozabile! “Ustrašil sem se, Kosmač bo ponorel, sem si rekel,” nadaljuje Tomšič. “Hitro sem nekaj nametal gor, prikril poškodovano vejo. Ampak potem sem ugotovil, da Kosmač ne bi zameril.”

To je spoznal šele pozneje, pred srečanjem ni bil tako sproščen. Dan po ponesrečenem obisku so ga prišli iskat v razred, češ da ga kliče Kosmač: “Ko sem dvignil slušalko, se je iz nje usulo ponižno opravičevanje. Povedal je, da je zamešal dan sestanka in da ga je tako sram, sploh ker je njegovo življenjsko načelo: nikoli ne pusti nikogar čakati!”

Marjan Tomšič o glasbi Kosmačevih besed

“Kosmač je moj najljubši pisatelj,” pravi Marjan Tomšič. “Ko sem ga začel brati, sem zaslišal neopisljivo glasbo, tako lepo, da sem se nenadoma izgubil. V njegovem pisanju so še milina, nežnost, toplina, blaženost ... Pravkar spet berem njegov Pomladni dan. Neverjetno, kako polno življenje je bilo to!” Kosmač se je rodil ob glasbi Idrijce, dodaja Tomšič, v družini glasbenikov, kjer samo on ni imel glasbenega posluha - zato pa žuborijo njegove besede!

Določila sta drug datum. Ko so naslednjič prišli na Staro cesto 28, so našli hišo na stežaj odprto, Kosmača pa spet nikjer. Stopili so pod visoka drevesa in zagledali moža v ponošenih oblekah, ki je delal na vrtu. “Ko me je zagledal,” se spominja Tomšič, “mi je ukazal: 'Hej, ti, dvigni tisti kamen in ga daj na ograjo. Je padel, mene pa boli križ in ga ne morem vrniti nazaj.' Strog ukaz me je zmotil, a sem se zadržal in zgodilo se je nekaj čudnega: prizadetost je izpuhtela, nadomestila jo je skromnost, celo ponižnost. Dvignil sem težek kamen in ga položil na zid. Ko sem se obrnil k vrtnarju, je njegov obraz žarel, z močnim glasom je rekel: 'Vidim, da ste močan. Gotovo boste še veliko naredili! Jaz sem Ciril Kosmač.' Stopil je k nam, se z vsemi rokoval in se spet opravičeval za prejšnjikrat.”

Ko so sedli k mizi, je dekletom natočil radensko, Tomšiču pa rekel, da bosta dedca pila nekaj drugega. Peljal ga je za hišo in odprl vrata, vgrajena v živo skalo. V manjši kantini je izbiral, otipaval vratove buteljk in eno izbral, steklenico starega merlota.

Pijača je stekla in stekel je pogovor.

Ena dolina je dovolj!

Intervju je tistega popoldneva pred skoraj 41 leti kar dve uri žuborel v kuhinji, ki pa je bila drugačna od današnje, nekdanje učenke ugotavljajo po vstopu v hišo, ki jo tokrat odklene Patricija Višnjevec, direktorica Mestne knjižnice Piran. Obiskovalke preseneti podatek, da hiša nikoli ni bila Kosmačeva, v njej je bil dosmrtni gost. Je last piranske občine, upravlja pa jo knjižnica, ki v spominski sobi občasno pripravi literarni večer, medtem ko sosed druge prostore oddaja turistom - Kosmačeva hiša je zanje Holiday House Rustica.

Steno, ki zdaj manjšo kuhinjo ločuje od spominske sobe, so zgradili pozneje. “Takrat so me najbolj fascinirale slike po stenah,” pravi Nevenka Šergon iz Bertokov, ki je medtem dekliškemu dodala še priimek Omahen, pa tudi njeni sošolki sta se poročili in si ustvarili družini. In zanimivo, v družbi nekdanjega učitelja slovenščine povedo, da so vse tri - učiteljice! Nevija Muženič uči na Osnovni šoli Koper, Dajana Nedoh je tam pedagoginja, Nevenka Šergon Omahen pa poučuje v Marezigah.

V Kosmačevi hiši nas najprej zanima, kako so prišle do Kosmača. “Tisto leto nas je na šoli obiskal Igor Longyka z revije Pionir,” se spominja Nevija. “Marežganska pesniška šola, kakor smo se imenovali, je bila pridna, bili smo res dobri, zato so nam svetovali, naj za Pionirja naredimo intervju.”

Odločili so se za Kosmača. Pisatelj, ki je znal biti ob prošnjah za srečanje odrezav in se je intervjujem najraje ognil, je takoj pristal na pogovor z mladino. Intervju, ki je bil zatem objavljen v Pionirju in marežganskem šolskem glasilu Rokava, po Kosmačevi smrti pa še v Primorskih srečanjih, je Tomšič tudi fotografiral in posnel, s kasete pa ga je v digitalno obliko prelil in mu življenje podaljšal pisatelj in glasbenik Vanja Pegan, prav tako ljubitelj Kosmačevega dela.

Intervju prične otroško čist glas, ki pisatelja pobara po Tolminski in rodnem Slapu ob Idrijci, kamor se vseskozi vrača v pripovedih. “Velikemu politiku je treba veliko zemlje, velikemu pisatelju je dovolj sedem kilometrov doline,” odgovarja 68-letni Kosmač. “Tam sem živel do svojega dvajsetega leta, popolnoma poznam vseh 116 hiš in 350 ljudi. Vem, kdo se je s kom kdaj prepiral, kdo je bil v koga zaljubljen, kdo koga ne mara, kakšne kljuke imajo na vratih, koliko imajo krav, kokoši, kakšne so tete in kakšni so strici, kdo je počel to in kdo ono … In ker vemo, da je vsak človek upesnitve vreden junak, potemtakem mi je 350 ljudi za vse življenje popolnoma dovolj. So silno različnih značajev. Druga stvar je pa v tem: kar se na svetu zgodi res pomembnega, pretresljivega, ne pride samo do mesta, ampak tudi do najzakotnejše bajte: vojna, lakota, krivica in tako dalje. Zato ne vem, ali je smiselno iskati druge kraje. In tretje: sem vizualni pisatelj. Kadar pišem, natančno vidim, kje se to dogaja, vidim človeka, vidim, kaj počne, in ko stopi iz hiše, vem, po kateri poti bo šel ... Vem tudi, kaj vidi, kadar pogleda skozi okno, ali vidi Krn ali Baški hrib.”

Kakšna inteligenca?!

Pove, da ni napisal nobene istrske zgodbe in da že dolgo ne piše več, se mu ne “lušta”. Pripoveduje, kako je kot scenarist sodeloval pri našem prvem celovečernem filmu Na svoji zemlji in kako je slikar Veno Pilon obleke partizanov mazal z blatom in rezal, da so bile videti pristne. Spominja se, da mu je Tito večkrat rekel: “Kadar se hočemo spomniti, kako je bilo v parizanih, si zavrtimo Na svoji zemlji.”

Med intervjujem se dlje pomudi pri Baladi o trobenti in oblaku, opiše, kako jo je ustvarjal v samostanu Pleterje, in pove, da je prevedena že v 13 jezikov. V Sovjetski zvezi je izšla v milijon in pol izvodih! Že v romanu se je navezal na polemiko med Vidmarjem in Ziherlom o realizmu in fantastiki: “Pravim, da fantastika ni nič drugega kakor realizem na drugem nivoju.” Kot primer navede svojega Tantadruja: “Tam imate štiri norce, ki na svojem nivoju popolnoma normalno reagirajo. So premaknjeni, a na svojem polju normalno živijo in so pametnejši kot tako imenovani pametni. Ko nekdo plane v gostilno in vpije: 'Mesec je krvav! Vojna bo!', pravi norec: 'Če je mesec krvav, se pravi, da bo dež.' Normalno reagira, bolj kot 'pametni'.”

Dekleta ga vprašajo o naraščajočem samoljubju med ljudmi, materializmu, potrošništvu … “O tem je treba zelo veliko razmišljati,” poprime Kosmač, oster zlasti do tako imenovanih inteligentov: “Vsak, ki je končal fakulteto, ima črno na belem natisnjeno, da je inteligent. Ali je res? Poznamo jih zelo veliko, ki že na univerzi ne berejo, ne hodijo v gledališče, na razstave … Ko končajo študij, pa je tega še manj! Potem so lahko strokovnjaki na svojih področjih, niso pa še inteligenti. Kaj se dogaja, ko pridejo delat v majhen kraj, zdravniki, lekarnarji, veterinarji, inženirji in drugi?” Omeni, da najbolje pozna Tolmin: “V petih, šestih letih ima vsak od teh tako imenovanih inteligentov svojo hišo. Družijo se med sabo, obiskujejo se, igrajo karte … Popolnoma se ločijo od tako imenovanega ljudstva, postanejo svoj razred. In kar je najslabše, tak človek je prepričan, da ima pravico vsakemu pamet soliti. Ker ima diplomo. In še hujše je, da ne gre nikamor, tam sedi trideset let, ne gre v gledališče, ne gre na koncert, ne bere, niti za svojo stroko se ne zanima. Fosilizira se. Kardelju sem nekoč predlagal: če vojska mora imeti manevre, da je 'up to date', kot se angleško reče, torej zmeraj pripravljena, zakaj potem na manevre ne kličemo inteligentov?”

Vsakdo, ki je končal univerzo, bi vsakih pet let moral opraviti kratke izpit, pojasni Kosmač: “Če si poročen, najprej ženi napiši pismo, da vidimo, ali sploh znaš pisati v svojem jeziku in kako pišeš. Videli bi, da marsikateri od zdravnikov in inženirjev sploh ne zna pisati, kakor bi bilo treba. Potem bi ga vprašali, katero knjigo je v zadnjih petih letih prebral, ali je bil na kaki razstavi, kaj misli o današnjem slikarstvu, kaj misli o današnjem človeštvu ali čem podobnem. Nazadnje bi ga še kaj o njegovi stroki vprašali. Če drugega ne, bi vsaj v zadnjem mesecu pred izpitom prebral knjigo. Tako pa ostane tam in je v svojem kraju, kot se reče po srbsko, bog i batina.”

Tudi sam se sprašuje, kaj bo s takšno družbo, poudari: “Noben narod ni tako naglo napredoval v življenjskem standardu kot mi, s takšno naglico, od leta 1945, od tako rekoč niča, do danes, ko je naš standard že visok, vsak ima avtomobil, hladilnik, barvni televizor in kaj vem kaj še vse. Vse to hoče imeti, ampak živi slabše, ker se odpoveduje knjigam, ne hodi v gledališče … Človek se vpraša: kaj bo, ko se bo nasitil, ko bo imel vse, ko bo imel hišo, dva vikenda, enega na morju in enega v hribih, ko bo imel dva avtomobila in vse televizije - kaj bo potem kupil? Nimam pojma, kaj bo potem delal.”

Nekateri od takih ljudi so zelo nekulturni, nadaljuje Kosmač in se spomni nekega direktorja, ki je bil v družbi nesramen do učitelja. “Ti pa kar tiho bodi, saj te jaz redim, je rekel učitelju. Ampak če ga ta učitelj ne bi naučil brati, ga direktor ne bi mogel rediti!” pribije pisatelj in o učiteljskem poklicu pripoveduje dekletom, ki bodo pozneje postale učiteljice: “Učitelj je eden najtežjih poklicev. Kaj dela? Krči ledino, izpuli vse robide, stran pomeče vse kamne, pripravi njivo, na kateri pa ne seje - ta njiva gre potem v srednjo šolo, kjer sejejo drugi. Najbolj ga je treba spoštovati - ker on pripravi njivo!”

Treba je v naravo

Kakšna je bila njiva v Marezigah? “Imeli smo srečo, krasne učitelje, osnovna šola mi je dala veliko več kot gimnazija,” prikima Nevija Muženič, danes doma v bližnjem Potoku. “Poleg Tomšiča so nas učili Edelman Jurinčič, Janez Matelič, Alida Raffone, dramske igre nas je učila Edita Frančeškin, gor je prihajal Andrej Jelačin ... To je bil nivo, ki ga danes pogrešam. Tudi danes imamo prireditve, ampak je drugače.”

Sošolki prikimata. “Odnosi so bili takrat topli, bili smo zelo ustvarjalni ...” pravi Dajana. In največji faloti na šoli so bili najustvarjalnejši, se smejejo vsi.

“Pomembno je tudi, da so nas vodili ljudje, ki večinoma niso bili učitelji po poklicu,” pravi Nevenka. Bili so učitelji po srcu, soglašajo z njo, Tomšič pa doda: “Takrat so vaši starši, Istrani nasploh, še zelo spoštovali učitelje. Med nami so bili tako lepi odnosi.”

Sošolke se spominjajo, kako jih je Tomšič spodbujal k pisanju in k zbiranju istrskega ljudskega gradiva, obiskovali so starejše domačine, jih intervjuvali in se seznanjali z vaškimi posebneži, kakršni so tudi Kosmačevi “otroci božji”. “Tomšič nas je učil še fotografiranja, z nami je ponoči gledal zvezde, spoznavali smo naravo, se čudili lepotam življenja,” pravi Nevija. “V otrocih je znal zbuditi občutek, da je vsak od nas nekaj posebnega.”

Vanje so se zasidrale tudi Kosmačeve besede, zlasti tiste o odtujenih sodobnih ljudeh. “Pokazal se nam je kot preprost človek. Kot da se že dolgo osebno poznamo,” pravi Nevenka.

“Ujele smo se z njim, bile smo še pristni vaški otroci,” pravi Dajana, ki je z leti spoznala, kako pomembni so živi stiki med ljudmi, kakršne še zmeraj vidi na vasi, kadar se iz Kopra vrne k staršem v Lopar. Ljudje se morajo dobiti, kakšno reči, zapeti, se družiti. In seveda živeti z naravo, pravijo vse tri sošolke, ki jih povezuje tudi ljubezen do taborjenja. Ko le morejo, otroke iztrgajo iz objema tehnologije in jih popeljejo v naravo - naj opazijo bilke, veje, kamenčke, svet okrog sebe. In naj najdejo stik s sabo, da ne bodo podlegli pritiskom današnje dobe, kjer so premnogi prepričani, da morajo biti brez gub, lepi in srečni za vsako ceno - naj spoznajo, da so normalen del življenja tudi padci.

Še o marsičem je beseda tekla v Kosmačevi hiši tako leta 1979 kakor pred nekaj dnevi. Vsega ni bilo mogoče zapisati ne tedaj in prostora ni dovolj niti danes. A našlo se bo še nekaj vrstic za pisateljeve besede, ki so si jih mlade spraševalke dobro zapomnile vse do danes, nasvet, po katerem so ga povprašale na koncu intervjuja. “Nasvete dajati, to je najslabša reč ...” je zamrmral pisatelj. Po premisleku pa se je spomnil, kaj je dejal hčerki Nanči in sinu Jerneju: “Nikar ne pusti nikogar čakati! Potem pa še nekaj: kar si rekel, naredi! Bodi mož beseda! Raje stokrat premisli, preden kaj rečeš, kaj obljubiš.”  

---