Pisatelj, Adam in pilot še na spletu

Drugi roman primorskega pisatelja Vanje Pegana Pisatelj, Adam in pilot, ki je pred desetletjem in pol izšel pri Mladinski knjigi, je po zaslugi Gledališča Koper in dramskega igralca Roka Matka nedavno zaživel tudi na spletu. Bralnemu posnetku romana, ki je od lanskega decembra do sredine letošnjega januarja “izšel” v 15 nadaljevanjih, lahko še vedno prisluhnete na facebookovem profilu koprskega gledališča.

Rok Matek in Vanja Pegan
Rok Matek in Vanja Pegan 

Pisatelj, Adam in pilot, leta 2004 nagrajeni roman z letnico izida 2006, v katerem je pisatelj in pesnik Vanja Pegan združil zgodbe pilota, dečka Adama in mladega pisatelja, ki tri pripovedi poveže v smiselno celoto, ni prvi Peganov roman, ki je zaživel v zvočni podobi. Že leta 2010 je namreč izšla zgoščenka z bralnim posnetkom njegove druge zbirke kratkih zgodb Nebo davnega poletja iz leta 2007 v interpretaciji pisateljice in radijske napovedovalke Mateje Perpar.

V desetletju, ko zvočne knjige postajajo vse bolj priljubljene, saj jim “bralci” lahko prisluhnejo kjer koli, se seveda postavlja vprašanje, kakšen odnos imajo do njih avtorji besedila. Ima zanje zvočna “izdaja” romana enako težo, kot če bi knjiga doživela ponatis? “Vsekakor, predvsem zato, ker mislim, da v takšni obliki lahko doseže ljudi, ki se sicer redkeje posvečajo bralnim užitkom,” je prepričan Vanja Pegan. “V današnjih časih čislanega hipnega ugodja branje velja za zamudno, zato je dober bralec, ki se je pred branjem sam potopil v literarno delo in ga primerno in prepričljivo podaja, lahko v pomoč. Morda bi malo v šali rekel, da so zvočne knjige polovica poti med knjigo in filmom ali, še bolje, gledališčem.”

Roman Pisatelj, Adam in pilot

Brati ali poslušati

Branje in poslušanje sta dva različna procesa zaznavanja, slednji zahteva pozorno in motivirano poslušanje, saj se poslušalec ne more vračati na prejšnje strani ali se ustaviti pri zahtevnejših odstavkih. Ima potemtakem kljub zahtevnosti, ki jo terja od poslušalca, zvočna knjiga vendarle prihodnost? Vanja Pegan ji ne napoveduje najbolj svetle prihodnosti, čeprav ne zanika njene koristnosti: “Svet, v katerem živimo, dela iz nas 'uporabnike'. Uporabljamo svoja življenja - tukaj mislim predvsem na pomanjkanje kontemplacije, na ujetost v duh storilnosti in ekonomsko suženjstvo - večinoma za doseganje zunanjih ciljev. Uporabljamo avtomobile, radijske sprejemnike in tudi kulturo,” je prepričan, zato v takšnih okoliščinah zvočno knjigo razume kot nekakšno pomoč pri “uporabi”. “Menim, da je poglobljeno branje, ustvarjanje lastnih misli in podob ob tem početju morda vseeno malce zahtevnejše od poslušanja dobro interpretirane zgodbe. Mislim, da dober bralec odvzame del 'dela', ki je potrebno za naša bralna popotovanja. S tem, seveda, ne mislim nič slabega. Če ima zvočna knjiga prihodnost, bo pokazal čas. Trenutno ji ne kaže ravno najbolje, a morda se bo le 'prijela'.”

Raziskava je pokazala, da ima povprečen slovenski poslušalec zvočnih zapisov literarnega besedila 46 let. O tem, kako k poslušanju pritegniti mlajše generacije, ki danes ne sodijo več med knjižne molje, pisatelj Vanja Pegan razmišlja takole: “Iz lastne izkušnje vem, da imajo ljudje počasi dovolj tega čezmerno pospešenega in bezljavega življenjskega ritma. Zato se, navajam kot primer, dogaja, da ljudje med vožnjo z avtomobilom raje posežejo po v zvočno obliko preneseni književnosti, kot pa da bi poslušali včasih prav patetično vzhičene špikerje na zasebnih radijskih postajah. Verjamem, da pri 46. ne želiš več biti le vzhičen in instantno srečen. Za srečo sta, poleg osnovnih dobrin, potrebna razmislek in mir. In dobra umetnost. Mladi bodo spet postali knjižni molji, le omogočiti jim moramo to. Učijo se s posnemanjem, torej, na potezi smo mi.”

Kako brati roman

Da bo tiskana knjiga preživela zvočno različico, verjame tudi bralec romana Pisatelj, Adam in pilot, dramski igralec Rok Matek. “Verjamem, da bo knjiga vedno naša sopotnica, da bo cenovno postala še bolj dostopna. Zvočni romani so dobrodošli, saj je njihovo poslušanje lahko prava meditacija, dvomim pa, da bodo za uporabnike kmalu postali bolj zanimivi kot knjiga.”

Igralec, ki velja za strastnega bralca, dobro ve, da glasno branje ne pomeni le jasne izgovorjave in tehnično brezhibnega podajanja besed: “Pri branju romana sem dobil vtis, da se v njem prepletata proza in poezija, zato sem se odločil za počasen tempo, stavki tako lepše zazvenijo. Gre za bolj interpretacijsko branje, dovolim si dovolj svobode, da lepše poudarim misel, da je branje zanimivo, napeto in da pritegne poslušalca. Upam, da mi je uspelo.”

Da mu je uspelo, dokazujejo tudi številni odzivi poslušalcev, Gledališče Koper pa, opogumljeno z izkušnjo zvočnega romana, že razmišlja o naslednjem tovrstnem projektu.


Najbolj brano