Pisanje je potovanje v neznano
Pisateljsko nagrado Srednjeevropske pobude (SEP), namenjeno mladim avtorjem z območja SEP, ki niso članice Evropske unije, je v petek na sežanskem večeru festivala Vilenica prejel makedonski književnik Ivan Šopov. Večer je prinesel tudi vrsto pronicljivih pogledov literatov z različnih koncev Evrope na aktualne probleme.
V sežanskem Kosovelovem domu so o svojem pisanju in današnji
družbi odgovarjali (z leve): Dragan Velikić, Sverrir Norland, Maria
Paula Erizanu, Lidija Dimkovska, Ivan Šopov in Esad Babačić,
skrajno desno je prevajalka Breda Biščak. Foto: Luka Carlevaris
SEŽANA
> Pisateljska nagrada, ki jo v okviru mednarodnega festivala Vilenica podeljujeta Srednjeevropska pobuda in Društvo slovenskih pisateljev, je za mladega avtorja pomembna, je v Kosovelovem domu povedala lanska prejemnica Maria Paula Erizanu iz Moldavije. “Z njeno pomočjo sem naredila, kar sem načrtovala: politični roman o dveh Rusinjah.” V romanu raziskuje njuno odzivanje na družbene in politične spremembe in posledično njuno spreminjanje.
Panika v muzeju
Ivan Šopov, 32-letni makedonski prozaist, pesnik, urednik in prevajalec, bo 5000 evrov vredno nagrado za bivanje v eni od držav izkoristil za dokončanje romana Panika v muzeju. Prizorišče je muzej, katerega direktor le nekaj dni pred pomembnim dogodkom ugotovi, da so se kipi začeli rediti. Nastopi panika ... A roman, ki ga je spodbudil makedonski projekt Skopje 2014, ne govori o glavnem mestu avtorjeve domovine, temveč bo nadgradil razmislek o odnosu med umetnostjo in oblastjo, o čemer “smo v teh enajstih letih projekta veliko razmišljali in govorili”, je povedal Šopov. Prav zanimivo bo torej prebrati, kam ga bo zaneslo med pisanjem. Kot je še povedal, je namreč pisanje kot potovanje: znana sta le čas in kraj odhoda, samega potovanja pa ne moremo načrtovati.
Vilenica povezuje
Podobno je povedal tudi Sverrir Norland (1986) z Islandije: “Pišem, ker mi je to v veselje. Kjerkoli. In nikoli ne predelujem svojih besedil.” Kot predstavnik mlajše generacije piše predvsem o tem, kako tehnologije uničujejo naše izražanje. In pogosto, se je zalotil, se njegove zgodbe končajo z uničenjem. “Če kaj, je za mojo generacijo značilno razmišljanje o koncu sveta,” je odgovoril na vprašanje povezovalke večera Lidije Dimkovske.
Na njeno vprašanje o vlogi današnje Evrope, ki jo je v preteklosti spoznal od zunaj in znotraj, je srbski pisatelj in letošnji vileniški lavreat Dragan Velikić odgovoril, da se Evropa spreminja, zato marsikaj od tistega, kar je pisal pred četrt stoletja, morda ne drži več, a kljub temu je njena vloga zelo pomembna, sam pa ostaja zagovornik njenih vrednot. Poudaril je tudi pomen festivala: “Vilenica je kohezivno tkivo, ki res povezuje narode in kulture in je mnogo pomembnejša, kot ji priznavajo v nekaterih delih Evrope. Vilenica je kulturološki brend Slovenije in želim ji, da obstane. Tudi zato, ker predstavlja tisto najboljše, kar imamo v mislih, ko rečemo Evropa.”