Odločno po poti pokončnih

Svet je “poln besed, ki jih vsi poslušamo in komaj slišimo”, je v pesmi spoznal Bert Pribac. Sinoči so njegovim besedam, polnim vprašanj in dvomov, domotožja in ljubezni, strahu in upanja, pozorno prisluhnili na slikovitem, čarobno osvetljenem vrtu ankaranskega hotela Convent. Na slovesni podelitvi Kocjančičeve nagrade sta se spogledovali in naposled prepletli poezija in glasba.

Kocjančičevo nagrado so prevzeli svojci Berta Pribca: vdova Ljuba v istrski noši  ter  sinova Ivan (levo) in Simon.  Foto: Andraž Gombač
Kocjančičevo nagrado so prevzeli svojci Berta Pribca: vdova Ljuba v istrski noši ter sinova Ivan (levo) in Simon.  Foto: Andraž Gombač

ANKARAN > Vendarle nekoliko predolgo čakanje na začetek prireditve, za povrh v hladnem večeru, nekaj težav z ozvočenjem, pa seveda poprejšnje in še nerazvozlane odmevne kolobocije ob pritožbi drugega kandidata za Kocjančičevo nagrado, vse to bi lahko skazilo slavje, k sreči pa so komorno vzdušje sinoči osvetlile nagrajenčeve besede, tokrat tudi uglasbene.

Pesnik, publicist in prevajalec Bert Pribac, ki je življenje leta 1933 začel in ga lani sklenil v Srgaših, je “tako s svojim književnim opusom kot tudi z javnim delovanjem zgled ustvarjalne osebnosti, pokončnega in aktivnega človeka, ambasadorja slovenstva v svetu, obenem pa ambasadorja tuje kulture in ustvarjalnosti v Sloveniji”, je poudarila Ines Cergol, ob kateri so v komisiji še Roberta Vincoletto, Edelman Jurinčič, Neva Zajc in Natalija Planinc. Pribac je bil že nekajkrat nominiran, žal pa ni dočakal dne, ko so mu z večino glasov prisodili nagrado, vredno 4000 evrov ter namenjeno posameznikom, skupinam, društvom, zavodom in drugim za posebne dosežke pri oblikovanju, raziskovanju in ohranjanju kulturne identitete Istre ter njeni prepoznavnosti v širšem prostoru.

S svojo prvo pesniško zbirko Bronasti tolkač, ki je kakor Kocjančičeve Šavrinske pesmi izšla leta 1962, se je Pribac vpisal med začetnike slovenskega pesništva v Istri. Njegov prvenec je bila prva slovenska knjiga, ki je izšla v Avstraliji, kamor je emigriral leta 1960. V rojstne Srgaše se je vrnil leta 2005 in postal zelo aktiven na kulturno-političnem področju, je v utemeljitvi med drugim nanizala komisija.

Kot prevajalec je Pribac v Sežani leta 2017 prejel plaketo Srečka Kosovela, pet let prej ga je predsednik Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge za prizadevno uveljavljanje slovenske istrske kulture in prispevek k premoščanju naše politične razdvojenosti.

Z levimi in z desnimi

Recital je režiral igralec Vladimir Jurc, Pribčevo poezijo in druge zapise sta ob njem interpretirali še Maja Blagovič in Vesna Jevnikar, medtem ko je Meta Kušar orisala življenje in delo nagrajenca. Bil je “odprte glave in srca”, “prežet s svetlobo in trudil se je za modrost brez vsake krinke”, življenje “ga je sililo v to, če že na svet ni prišel tak”. Med izseljenci je stal zlasti ob strani preprostemu človeku, kmetom in delavcem, ni se nagnil ne na desno ne na levo “Sodeloval sem z obojimi, pa naj je bilo to z 'rdečo, režimsko, enoumno' slovensko izseljensko matico ali z argentinsko 'klero-domobransko in tudi enoumno' Slovensko kulturno akcijo,” je zapisal. Oboji so Slovenci, je pribil. Gostil je tako prve kakor druge, nikoli pa ni tajil “naklonjenosti do partizanstva in obžalovanja domobranske kolaboracije”.

Povezujmo se, sodelujmo

Pred podelitvijo nagrade je ankaranska podžupanja Barbara Švagelj v govoru spomnila, da je bil Alojz Kocjančič (1913-1991) “z vsem srcem in dušo Istran”, pesmi pa je pisal izključno v knjižni slovenščini. Kljub takratnim fašističnim zakonom je v svoji cerkvi vedno pridigal v maternem jeziku. Kulturo je razumel tudi “kot konstitutivni element naroda, kot sredstvo dialoga in tisto človeško podstat, ki nam omogoča razumeti potrebe drugih in osmisliti višje cilje, četudi se včasih ne skladajo z osebnimi,” je dejala podžupanja. “Alojzu Kocjančiču smo s tem, ko skoraj deset let nismo podeljevali nagrade, poimenovane po njem, naredili krivico. Zatajili smo njegovo dediščino. Nismo zmogli doseči odločnosti in jasne misli, kakršni sta krasili njega. Ključni ljudje nismo premogli odgovornosti, ki jo na teh mestih pričakujemo in bi morala biti osnovni pogoj za tovrstno javno službo. Tega si ne smemo več dovoliti.”

V tem duhu so predstavniki ankaranske, koprske, izolske in piranske občine predlani s sprejetjem novega odloka odpravili dodatno potrjevanje nagrajenca na občinskih svetih. Komisiji so tako vrnili “polno zaupanje v njeno strokovno in neodvisno odločanje”, je še poudarila podžupanja, pozvala k nadaljnjemu povezovanju in sodelovanju, tudi in zlasti v multikulturni, širokogrudni, odprti Istri.

Priznanje je v imenu družine prevzela nagrajenčeva življenjska sopotnica Ljuba Vrtovec Pribac. “Hvala za čudovit večer. Mislim, da bi ga bil Bert zelo vesel,” je dejala. Pohvalila je režiserjev izbor pesmi in dodala, da bi bil njen mož najbrž še posebej vesel tistega, česar si je zmeraj želel - uglasbitve pesmi, s kakršno so zbrane navdušili pevka in flavtistka Tinkara Kovač, kitarist Daniel Matič in pozavnist Denis Beganović. V noč so čez Istro nežno zaplavali verzi o pesnikih, ki so nekoč sanjali, da se bodo čez mnoga leta vračali kot trave in metulji na livade, kjer bo odmeval smeh fantov in deklet ... “Pesnik je na tem svetu nepotreben berač, ki še sanjati se mu ne da več, ker mnogi pevci pred njim so sanjali zaman,” nam pravi poet.

Morda pa pesnik vendarle ni tako nepotreben. In morda še velja sanjati ...  


Najbolj brano