Nagrajenca primorske Vilenice sta dobila Nobelovo nagrado

Lansko in letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo bosta decembra v Stockholmu prejela kar dva pisatelja, ki sta v kraški jami Vilenica že prejela istoimensko mednarodno literarno nagrado: poljska pisateljica Olga Tokarczuk in njen avstrijski kolega Peter Handke.

STOCKHOLM > “To sta pa kar dve krasni novici!” se je danes nekaj minut po 13. uri veselil pesnik Veno Taufer, ki neposrednega prenosa iz Stockholma sicer ni spremljal. Leta 1987 je bil kot soustanovitelj Vilenice na odru v kraški jami, kjer je Petru Handkeju nagrado izročil tedanji predsednik Društva slovenskih pisateljev Rudi Šeligo, pred šestimi leti pa je Olgi Tokarczuk srednjeevropsko literarno nagrado kot predsednik pisateljskega društva izročil v družbi tedanje odgovorne urednice Primorskih novic Vesne Humar. “Za oba sem vesel. Veseli smo lahko vsi, Nobelovi nagradi sta potrditev vileniških odločitev. To naj nam utrjuje samozavest in krepi odločnost, pa tudi kritičnost tako do sebe kakor do avtorjev. Vilenica, ki je po svetu že zelo znana, bo poslej samo še bolj ugledna.”

Lani uradne Nobelove nagrade za književnost niso podelili zaradi škandala, v katerega so se zapletli nekateri člani akademije. Zamujeno skušajo letos nadoknaditi s podelitvijo tako lanske kakor letošnje nagrade.

Avstrijec slovenskih korenin

Olga Tokarczuk (1962) Nobelovo nagrado prejme za “pripovedno imaginacijo, ki z enciklopedično strastjo predstavlja prestopanje meja kot obliko življenja”. Bila je že med favoriti za nagrado, presenečenje pa je Peter Handke, ki se je leta 1942 v Grebinju na Koroškem rodil Slovenki in avstrijskemu Korošcu. Pisatelj, nagrajen za “vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje obrobje in specifičnost človeške izkušenjski”, je v devetdesetih letih pri marsikom izgubil ugled zaradi svoje naklonjenosti srbski oblasti; leta 2006 je bil tudi govorec na Miloševićevem pogrebu. “Dokler sem bil bolj aktiven, sem bil s Handkejem v dobrih, prijateljskih odnosih,” pravi Taufer. “Takrat sem mu tudi povedal, kaj si mislim o njegovih stališčih. Do take drže pa je imel vso pravico, navsezadnje niti mi nismo iz čistega zlata. Veseli me, da dobi Nobelovo nagrado.”

Preberite intervju iz leta 2013, ki ga je naša novinarka Tina Milostnik Valenčič opravila s Tokarczukovo: Nismo imeli Jane Austen. Zato pa smo imeli Kafko

Handke, ki od leta 1990 živi v Chavillu pri Parizu, je napisal dolgo vrsto romanov, esejev, dram, scenarijev, v nemščino je prevajal slovenske avtorje, denimo Florjana Lipuša in Gustava Januša. V slovenskih prevodih imamo njegove romane Kratko pismo, dolgo slovo, Pisateljev popoldan, Žalost onkraj sanj in druge ter drame Zmerjanje občinstva, Kaspar, Še vedno vihar ... Januarja lani so na malem odru Slovenskega stalnega gledališča Trst uprizorili njegov dialog Lepi dnevi v Aranjuezu v režiji Igorja Pisona z igralcema Natašo Barbaro Gračner in Ivom Banom.

Pisateljica nas je letos spet obiskala

Olga Tokraczuk je lani prejela slovito Bookerjevo nagrado za svoj popotniški roman Beguni, preveden tudi v angleščino, marca letos pa je bila gostja Društva humanistov Goriške na festivalu Mesto knjige. “Želela sem napisati roman o gibanju in o človeku, ki potuje,” je ena najbolj cenjenih in prevajanih evropskih pisateljic pripovedovala na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. “A noben uveljavljen način opisa potovanja ni bil ustrezen, ker se danes nihče več ne usede v kočijo in potuje skozi pokrajino. Potovanje sodobnega človeka je kot hitro preklapljanje televizijskih kanalov. Gremo na letališče in kmalu se znajdemo na nekem drugem letališču. Konstelacijski roman temelji na metafori zvezdnatega neba. Ko pogledamo vanj, racionalno vemo, da so svetle pike kaotično razpršene, a naši možgani v tem kaosu iščejo vzorec - konstelacijo. V raztreščenem, fragmentiranem sodobnem svetu se mi zdi ta postopek osmišljanja kaosa zelo uporaben. Fragmentiranost je še posebej pomembna izkušnja srednje Evrope.”

Pojasnila je tudi, zakaj nenehno potuje: “Če se ustavimo na enem mestu, nas lahko napadejo demoni nacionalizma in šovinizma. Vsi smo nomadi, to je naša civilizacijska dediščina. Potovati, se sporazumevati z nekom, ki nam je tuj, pa je temeljna potreba.”

Poleg Begunov imamo v slovenščini še njene romane Pravek in drugi časi, Dnevna hiša, nočna hiša, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Jakobove bukve.

Vsak nagrajenec bo prejel devet milijonov švedskih kron, torej približno 830.000 evrov.  

---