Od Tartinija do naših sodobnikov

Križni hodnik Minoritskega samostana v Piranu je sredi prejšnjega tedna odprl vrata 17. Tartini festivalu, ki se bo iztekel konec naslednjega tedna.

PIRAN > Osrednji del se je začel z damskim godalnim kvartetom Koehne, nadaljeval pa v petek z recitalom italijanske pianistke Eloise Cascio, v soboto z gostovanjem Novega orkestra Ferruccio Busoni in violinista Massima Bellija ter v ponedeljek s koncertom slovitega violončelista Marca Coppeyja in pianista Frédérica Lagarda - slednja sta najbolj navdušila občinstvo, veliko zanimanja pa so požele tudi izvajalke prvega koncerta.

Pravo bogastvo godalnih barv

Koehne kvartet, ki nosi ime avstralskega sodobnega skladatelja Graema Koehneja, sestavljajo štiri avstralske umetnice, katerih glasbena pot se je ustalila na Dunaju. Tu so se po več menjavah v tridesetih letih zlile v zasedbo, ki koncertira po vsem svetu ter mojstrsko združuje staro in novo glasbo. Vse članice namreč sodelujejo tudi v simfoničnih ali opernih orkestrih ter ansamblih za sodobno glasbo: ustanoviteljica kvarteta Joanna Lewis v avstrijskem radijskem orkestru in ansamblu Max Brand, violinistka Ann Harvey Nagl v dunajskem gledališču Volksoper in v zasedbah za staro glasbo, violistka Lena Frankhauser v več ansamblih za sodobno glasbo, najmlajša, čelistka Alison Frilingos, pa v baročnem triu in Dunajskem komornem orkestru.

Še sedem koncertov

Do 8. septembra se bo na Tartini festivalu zvrstilo še sedem koncertov, začenši z nocojšnjim: ob 20.30 bodo v cerkvi sv. Jurija zaigrali sloviti Solisti Veneti. Zazvenela bo tudi Tartinijeva violina.

Staro z novim so povezale tudi na piranskem koncertu, na katerem sta ob Tartinijevi in Haydnovi tokrat zazveneli še partituri iz 20. in 21. stoletja: Šostakovičev Godalni kvartet op 117, št. 9 in Schwertsikova skladba Ganesha Walkabout. Tartinijevo glasbo so članice kvarteta prvič skupaj igrale, saj so doslej poznale samo njegove violinske sonate in koncerte. Zato so bile toliko bolj navdušene nad izvedbo Sinfonie a 3 v skladateljevem rojstnem kraju. Čarobno skupno zvenenje štirih godal je razkrivalo, da igrajo umetnice na izvrstne, dragocene instrumente slavnih goslarjev (violini Testore iz 18. in Bernardel iz 19. stoletja). In zanimivo, še veliko intenzivneje sta zazveneli v novejši, mestoma celo minimalistični skladbi sodobnega avstrijskega skladatelja Kurta Schwertsika, ustanovitelja tako imenovane tretje dunajske kompozicijske šole, ki so ga v prvem delu koncerta izvajalke postavile ob bok Haydnu, predstavniku prve dunajske šole. V drugem delu pa so Tartiniju za protiutež postavile obsežnejši godalni kvartet Dmitrija Šostakoviča, ki je v izjemno zliti skupni igri ponudil pravo bogastvo godalnih barv.

In tako so štiri dame različnih starosti pa tudi porekla, združene v eno, ob prelivanju glasbenih fraz in zvokov štirih instrumentov, kljub obsežnim in nekoliko težjim modernim partituram, očarale piransko občinstvo, med katerim je bilo kar veliko turistov, ki so z zanimanjem spremljali koncert ter si obenem ogledovali prostore z novimi pridobitvami Minoritskega samostana.

Osupljivo zlitje dveh virtuozov

Še več občinstva in še burnejše aplavze sta v ponedeljek požela francoska glasbenika, sloviti violončelist Marc Coppey in izvrstni pianist Frédéric Lagarde, ki sta očarala z izvedbami partitur Debussyja, Tartinija in Francka.

Coppey, ki je že od svojega osemnajstega leta, od zmage na Bachovem tekmovanju, ko ga je opazil tudi legendarni Yehudi Menuhin, v središču medijske in koncertne pozornosti, je iskan solist vseh večjih orkestrov in gost prestižnih koncertnih dvoran, uveljavil pa se je tudi kot izvrsten umetniški vodja Zagrebških solistov. Igra na instrument iz beneške delavnice Mattea Goffrillerja iz leta 1711, ki mu daje največ možnosti, da oblikuje ton po lastnem okusu. Čeprav ga z Lagardom, ki je že star znanec Tartini festivala, vežejo skupna študijska leta in dolgoletno prijateljstvo, je Marc Coppey začel z njim koncertirati šele pred kratkim. In verjetno ne bo ravno kmalu odnehal, saj je njun duet pravo glasbeno partnerstvo, ujemanje in tenkočutno prilagajanje. Pravo odkritje!

Tudi Tartini je bil zanj pravo odkritje, ki ga želi še naprej poglabljati. Sicer pa se v izbiri repertoarja ne omejuje; igra glasbo vseh skladateljev, ki so pisali za violončelo od 17. stoletja do danes. Bolj kot ločevanje se mu zdi pomembno povezovanje različnih obdobij. Zato je spored posvetil tako Tartiniju kot Debussyju, ki sta se mu z Lagardom poklonila ob 100. obletnici smrti: najprej Frédéric Lagarde z briljantno, mehko in kristalno čisto interpretacijo treh stavkov iz njegovih klavirskih del, potem pa skupaj z izvedbo Debu-ssyjevega zgodnejšega Intermezza ter zrele Sonate za violončelo in klavir, ki je presenetila s svojim modernim stavkom, zlasti v pizzicatih jazzovsko obarvane Serenade. In neverjetno, kako sta se Tartinijev Grave in Debusyyjeva sonata zlila v eno kompozicijo, ki sta jo francoska umetnika izvedla brez predaha, v duhu povezovanja različnih obdobij. Za sklepno skladbo sta izbrala enega od biserov literature za violončelo, romantično sonato belgijskega skladatelja Cezarja Francka, ki pa se bolj kot v francoski zgleduje v glasbi nemških poznih romantikov (ali Wagnerjevih leitmotivih).

Prefinjeno mojstrstvo čelista, ki uspe skladbi dati ravno pravo mero romantike in preudarnosti, ki uspe celo recitativu vdahniti nežno cantileno in ki, nenazadnje, uspe s svojim intenzivnim tonom violončela v pianissimu do konca zapolniti prostor z zvokom, je očaralo številno in zelo pozorno, tudi poznavalsko občinstvo, ki si je z ovacijami priploskalo še tri dodatke.

---