Od študentov je šel k migrantom

Pred pol stoletja je varuhe javne morale vznemirjal z Zgodnjimi deli, danes pa nam kaže, skozi kaj vse morajo migranti. Srbski režiser Želimir Žilnik je na 15. festivalu Kino Otok v Izoli predstavil svoj novi film Najlepša dežela na svetu, v družbi prijatelja Karpa Godine pa je obujal še spomine na snemanje razvpitega prvenca.

Odpri galerijo

IZOLA > Želimir Žilnik, ki je bil kakor Indijec Shaji N. Karun avtor v fokusu 15. Kina Otok, se je 8. septembra 1942 rodil v nacističnem koncentracijskem taborišču v Nišu. Še preden je dopolnil tri mesece, so mater, aktivistko Milico Šuvaković, usmrtili, sin pa je pristal pri njenih starših, ki so ga zatem vzgajali. Tudi očeta je izgubil v vojni: Konrad Žilnik - Slobodan, slovenski partizan in narodni heroj, je leta 1944 padel kot žrtev četnikov, ki so ga v boju ranjenega ujeli in ga po nekajdnevnem mučenju obglavili.

Film, ki ga bodo dokončali po pol stoletja

Če bo šlo vse po sreči, bo kmalu na ogled še “nov stari film”, pri katerem sta Želimir Žilnik in Karpo Godina sodelovala pred 48 leti in sodelujeta še danes. Po Zgodnjih delih, že leta 1971, sta se za novosadsko filmsko hišo Neoplanta namreč lotila še filma, prav tako z aluzijo na Marxa naslovljenega Sloboda ili strip - Kapital (Svoboda ali strip - Kapital).

“Film smo posneli, tudi montiral sem ga, potem pa je prišla policija in nam vzela ves material,” se spominja Godina. “Imeli smo sijajne posnetke študentskih protestov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, sicer pa je bil to igrani film.” Za filmom se je zatem izgubila vsaka sled, nakar so Žilniku pred letom ali dvema iz beograjske Kinoteke sporočili, da so jim s policije pripeljali ogromno škatel z napisi Sloboda ili strip. “A materiala mi niso hoteli izročiti,” pravi Žilnik. “Zato sem Kinoteko obiskal v družbi ekipe lokalne televizije in se pred kamero skliceval na zakon, ki pravi, da v Kinoteki lahko zadržijo le dokončane negative, ne pa tudi materiala tistih filmov, ki so še v produkciji. Poleg tega imam še zmeraj pogodbo za film Svoboda ali strip, v kateri piše, da režiser lahko dela, dokler film ni dokončan. Ko je dokončan, gre pozitiv v distribucijo, negativ pa v Kinoteko.” Ko jih je obtožil, da kršijo zakon, so ga hitro povabili na kozarček in mu izročili tri kubične metre filmskega gradiva.

In tako ustvarjalci zdaj pregledujejo material, posnet pred skoraj pol stoletja. “Negativi so odlično ohranjeni, vse barve so takšne, kot bi jih posneli včeraj! Verjetno v Evropi ni boljšega arhiva od tistega, ki ga ima nekdanja jugoslovanska policija,” se nasmehne Godina. “Manjka le tretjina materiala, tako da zdaj iščemo ljudi, ki so nastopali v filmu in še živijo. Ni kaj, spet bodo morali igrati!”  AG

Krasni mladi migranti

Eden glavnih predstavnikov jugoslovanskega črnega vala ostaja angažiran, kar je v soboto dokazal v polnem Art kinu Odeon. Predstavil je lanski film Najlepša dežela na svetu, koprodukcijo, pri kateri so sodelovali kolegi iz Avstrije, Slovenije, Srbije in Hrvaške; naše barve je med producenti zastopala hiša Tramal.

Žilnik se je leta 2015 v filmu Destinacija Srbistan lotil balkanske begunske poti proti EU. “Film je po svetu požel precej zanimanja,” je pripovedoval izolskemu avditoriju. “Oglasil se mi je tudi Peter Röstler iz avstrijske produkcijske hiše Nanookfilm in mi rekel: 'Je zelo zanimiv film. A migranti v Evropski uniji začnejo povsem novo življenje, morajo se prilagoditi novim vrednotam, jezikom, kulturam ... Te zanima raziskati še to?' Seveda me, sem odgovoril.”

Srečal je veliko mladih, izobraženih, brihtnih iz Iraka, Afganistana in Sirije, ki se hitro učijo nemščine, angleščine, francoščine ... Pripravljeni so bili nastopati, a nelagodno jim je bilo ob misli, da bodo razgaljali svoje trnove poti in usode, zato je režiser biografske podatke premešal: nastopajo begunci, zgodbe so resnične, ne pa nujno njihove.

V tako presunljivem kakor duhovitem filmu se mladi begunci spoznavajo z novim okoljem, v katerem se prvič lahko svobodno odločajo, kulturo svojih domovin predstavljajo gostiteljem, obsojajo vojno in se jezijo, ker v njihovih domovinah mora velika večina trpeti zaradi pokvarjene manjšine, ki zlorablja islam, ga predstavlja kot nasilno religijo.

Kako dolgočasen film!

V nedeljo opoldne je Žilnik v Placu Izolanov obiskal razstavo Zgodnja dela. Naslov ji je posodil razvpiti film Rani radovi (1969), ki si ga je bilo mogoče ogledati na televizorju, o njem pa se je režiser v prepolni galeriji pogovarjal s slovenskim kolegom Karpom Godino, snemalcem in montažerjem Zgodnjih del. Prijatelja sta obujala spomine na ustvarjanje črno-belega filma o udeležencih študentskih protestov, na iskanje rešitev v zagatnih razmerah, kajpada tudi na sodni proces, skozi katerega je moral film - k sreči je Žilnik študiral pravo in k sreči je bil film sodniku tako dolgočasen, da je okrcal tako režiserja kakor tožilca: prvemu je rekel, da v tem poslu ne bo prišel prav daleč, drugemu pa je očital, da ne verjame dovolj trdno v jugoslovanski socializem, če misli, da ga lahko uniči že tako slab film; mimogrede, Zgodnja dela so v Berlinu osvojila zlatega medveda.

Žilnika smo pobarali še, kaj mu pomeni Kino Otok. “Ne vem, ali sem tu že petič, šesti, sedmič ...” se je nasmehnil. “Sem prihajam predstavljat nove filme, tu sem imel več slovenskih premier. V Izoli mi je lepo srečevati kolege in prijatelje. Tu sem imel tudi sorodnika, imenoval se je Janez Skok, a je lani žal umrl. Na festivalu vsako leto vidim zelo zanimive filme, letos je zame odkritje mladi gruzijski režiser Mišo Antadze. In seveda, kraj je čudovit, tu je morje,” je prikimal in pokazal košček posončene kože na prsih: “Vidite, bil sem na plaži.”

---