Občutek krivde naj izgine, ostane naj strast

Novo pesniško zbirko izda vsaka štiri leta in vsako predstavi v Coroninijevem dvorcu. Miljana Cunta se je tudi s tretjo, naslovljeno Svetloba od zunaj, aambrvrnila v rodni Šempeter pri Gorici.

ŠEMPETER > “Ni metode, ki bi jo človek osvojil in potem po njej napisal vse naslednje knjige. Vsaka ima svojo pot, svoje življenje,” je Miljana Cunta v sredo pojasnila na večeru, ki ga je novogoriška območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti pripravila s Kulturno umetniškim društvom Šempeter.

Poskus padca je ključen

Pesnica, leta 1976 rojena v Šempetru, živi v Ljubljani, kjer je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleščine ter magistrirala. Ukvarja se z vodenjem projektov v kulturi, urejanjem knjig in prevajanjem. Bila je programski vodja festivalov Vilenica (2005-2009) in Fabula (2010-2011). Prvi zbirki Za pol neba, pri Beletrini izdani leta 2010, in Pesmim dneva, s fotografijami Dušana Šarotarja pri KUD Logos objavljeni leta 2014, je lani spomladi sledila Svetloba od zunaj, izdana v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi.

Miljana Cunta

pesnica

“Upam, da nam ne bo treba spet priti do roba, na katerem bomo vsi dojeli, kako pomembno je brati, in spet začeli ceniti vse tisto, kar izhaja iz duha.”

“Pesmi, objavljene v novi zbirki, so nastajale v obdobju osmih let, od oddaje rokopisa za prvenec,” je avtorica povedala v pogovoru s Sabino Volk Simčič. Pesmi niso sodile v prvo zbirko, prav tako pa ne v drugo, tematsko, zaznamovano s časom, urami enega dneva. “Pisala sem, ko sem imela navdih in ko so mi to dopuščale okoliščine, vedno posamezne pesmi, nikoli z mislijo na knjigo. Posledica je zelo raznorodna zbirka. Ko sem rokopis pokazala prvim bralcem, so bili odzivi pozitivni, a sem vseeno imela občutek, da zbirka še ni dokončana. Takrat pesmi še niso bile razdeljene v pet ciklov, potrebna je bila notranja organizacija in še nekaj novih pesmi. Pri prozi je laže določiti, kdaj je knjiga končana, pri pesniški zbirki pa se moraš zanesti na intuicijo, saj tu ni pripovedi, ki bi jo pripeljal do konca.”

Pri prvencu je bila ključna pesem Za pol neba, ki je zbirki tudi dala naslov, novo knjigo pa je poleg razdelitve v pet ciklov zaključila zlasti pesem Poskus padca, ki je “dala tonaliteto celotni zbirki in pesmi povezala z rdečo nitjo”.

Ta pesem je zaživela tudi na videu, dosegljivem na YouTubu: režiserka Slađana Vide je zmontirala videoposnetke, ki jih je bil med potovanjem po Škotskem posnel pesničin partner Matjaž Bolčina, verze pa je prebrala igralka Irena Kovačevič.

Glavni je ritem

Poezija je dragocena, saj omogoča strnjeno, zgoščeno ubeseditev naše dvojnosti, tudi neulovljivosti, pravi pesnica: “Pisatelj Vlado Žabot je nekoč analiziral moje pesmi in mi mentorsko svetoval. Povedal mi je, da je v pesmi pomembno zasledovati metafiziko čustvovanja, ki je vedno razpeta med skrajnosti. Ob tem, kar govoriš, je prisotno tudi nekaj nasprotnega, kar samo nakazuješ, vedno je tukaj tudi drugi obraz.”

Ker recenzenti poudarjajo metaforiko v njenih pesmih, je šla lastne verze vnovič brat: “Kadar ustvarjam, namreč ne premišljujem o metaforiki, ne ubadam se s tem, katera metafora, katera primera, kateri simbol ustreza določenemu razpoloženju. To vedno pride z ritmom, ki je zame pri pisanju primaren. Pomembni so mi tudi odtenki svetlobe. Dokler tega nisem prebrala v recenzijah, pa se na primer sploh nisem zavedala, da imam v pesmih toliko podob živali in nasploh naravnega sveta.”

V poeziji ni pomemben samo pomen, ampak tudi zven, poudarja pesnica in navaja svojega nekdanjega profesorja dr. Borisa A. Novaka, da “v poeziji zven pomeni in pomen zveni”. Različne veščine mora pesnik osvojiti in ponotranjiti, zatem pa nanje pozabiti in se jih med ustvarjanjem ne zavedati, pravi Miljana Cunta. “Pomembno je tudi, da poezija lahko o velikih stvareh govori skozi detajle. Kakor je zapisal William Blake - v zrnu peska videti ves svet.”

Da umetnosti ne potrebujemo?!

Najgloblje je vzdihnila ob vprašanju o literarnem ustvarjanju ženske, ki mora skrbeti tudi za družino in vsakdanje preživetje. “Krivda je na dnevnem redu, časa ni, zato si frustriran. Čudež je, da kaj sploh napišem! Dobro pa je, da opažam vse manj krivde - upam, da bo do mojega 50. leta starosti izginila,” se je nasmehnila. “Sprijazniti se je treba z dejstvom, da časa za poezijo ni in ga najbrž niti ne bo. Od tega preprosto ne moreš živeti. Založbe ukinjajo pesniške programe in velik privilegij je, da ti kdo sploh izda zbirko. Honorarji so se zelo zmanjšali, če ti objavo sploh še plačajo. Poezija nastaja iz strasti, iz nuje. V današnji družbi je to videti kot nekaj popolnoma nepomembnega in nepotrebnega. Moje mnenje je seveda nasprotno.”

Človek ni samo telo - že Shakespeare je dejal, da “iz take smo snovi kot sanje”, opozarja pesnica. “V nas so različne silnice, ki potrebujejo družbeno sprejemljiv odvod, kar umetniška ustvarjalnost vsekakor je. Žal pa so mnogi prepričani, da lahko živimo tudi brez umetnosti in kulture. Družba se velikokrat spametuje šele v kriznih razmerah. Upam, da nam ne bo treba spet priti do roba, na katerem bomo vsi dojeli, kako pomembno je brati, in spet začeli ceniti vse tisto, kar izhaja iz duha.”  

---