Noair so občinstvu vzeli sapo

“Kilo šentimenta v žilo,” je v pokoncertnih pomenkih nekdo slikovito strnil svoje vtise o nastopu zasedbe Noair. In zadel v polno. V akustični preobleki, v kakršni so se v sredo predstavili na festivalu Poletje z biseri, so Noair še bolj pestri, barviti in na trenutke tudi ganljivi kakor v svojem naravnem, alter-pop-rock stanju.

Odpri galerijo

KOPER > Druščina, ki sta jo gostitelja - Agencija Easy in Klub študentov občine Koper - predstavila s pohvalno etiketo “alternativni ponos Kopra”, je kljub dolgi odsotnosti od odrov pred občinstvo prišla v odlični koncertni formi. Za priložnost si je nadela drugačno, akustično zvočno preobleko, ki ji, kot se je izkazalo, pristaja enako dobro kot tista na električni pogon.

Pesmi z obeh dosedanjih albumov, Existential (2014) in Superhuman (2017), med katere so pomešali tudi novejše stvaritve (denimo Soul Stripped in priredbo Gozd), so zazvenele v pisani paleti sodobnih zvočnih barv in ritmov - od sambe, (gypsy) swinga, bossa nove in drum'n'bassa vse do etna. Z bobnarskimi palčkami jih je nanašal Gregor Brajkovič, Jaša Hedžet jih je izvabil s prstno masažo vratu fretless bas kitare (tiste brez prečk, na katero zmorejo igrati le redki), kitarist Jakob Sever je v igro prvič vstopil tudi kot harmonikar, pevec Maks Bembič pa je z interpretativnim talentom, ki ga premore, poleg zvočnih barv iz sebe izlival slapove čustev.

Najbolj izrazito v letos izdani pesmi Igrá, ki je prva z besedilom v slovenščini (morda ne tudi zadnja) in v enem izmed starejših hitov A World On Drugs. “Huh, sem ostal brez sape,” je dahnil po vokalno intenzivnem zaključku pesmi. Iz občinstva pa je bilo slišati pomenljiv “Mi tudi.”

“Ko se greš akustiko, ne moreš 'glumiti pajaca'”

V akustični različici so se Noair sicer predstavili že pred tremi leti v oddaji Izštekani na Valu 202, a je druščina v priprave na tokratni koncert vseeno vložila veliko dela. “Ko se greš akustiko, ne moreš 'glumiti pajaca'. Veliko več moraš igrati, si izmisliti veliko novega, kar bo pesmim z ohranjeno originalno vokalno linijo dalo pestrost, raznolikost,” o nič kaj preprostem podvigu pove Jaša Hedžet. Obenem je tovrstno ustvarjanje uigrano četverico le še bolj povezalo, saj je vsak vanj doprinesel enakovreden delež. “Vsi smo bili producenti in vsi avtorji,” poudari Maks Bembič.

Plod njihovega dela je občinstvo v sredo nagradilo s toplim sprejemom in bučnim (kolikor je lahko bučen ob zapovedani omejitvi števila obiskovalcev) aplavzom, ki je klical po še. Do konca leta nameravajo Noair spraviti pod (studijsko) streho večino novih pesmi, ki bodo našle mesto na tretji, bojda nekoliko bolj elektronsko zveneči plošči. Njen izid je pričakovati v prihodnjem letu.

Daniel Vezoja ni prišel sam

Pravo nasprotje večplastnemu sodobnemu zvoku Noair je bil uvodni sredin nastop Daniela Vezoje. Kantavtorju, doma iz Brežic, ki je nov ustvarjalni navdih našel na Irskem (in tam posnel svoj prvenec Where The Light Resides), je na odru Kapodistriasovega trga poleg bronastega Janeza Koprskega delala družbo le kitara.

Nežne melodije, njegov topel, nekoliko raskav glas in nenazadnje skodrana griva so neizbežno priklicali primerjavo z Bobom Dylanom. “O, to pa prvič slišim,” nam je kasneje v zaodrju s šaljivo pripombo dal vedeti, da mu tovrstne primerjave že malce presedajo. Kar ne pomeni, da mu Dylan ni ljub, nasprotno, edina priredba, ki jo je uvrstil v koncertni repertoar, je bila Lay, Lady, Lay. To in še nekaj drugih je zapel v blagozvočnem dvoglasju z gostjo presenečenja, Tino Marinšek.

Foto: Tomaž Primožič/FPA

Pevka, ki se je pred petimi leti razšla s skupino Tabu, je koprskemu občinstvu predstavila tudi svojo avtorsko pesem Sweet Sweet Darling, s katero je odstrla pogled v svojo na novo začrtano samostojno glasbeno pot.

---