“Naši najboljši umori so bili domači umori”

Eden največjih režiserjev 20. stoletja Alfred Hitchcock se je vedno bal, da ni umetnik, ampak zabavljač. S svojimi številnimi sočnimi izjavami: “Igralci so goveda, film ni izrez življenja, ampak kos pogače, film naj ne traja dlje, kot zdrži človeški mehur ...” in z izdelano spremljevalno propagandno mašinerijo ter številnimi obstranskimi (cameo) vlogami je v javnosti resda ustvarjal sloves ciničnega zabavljača.

Alfred Hitchcock in njegova muza Tippi Hedren med snemanjem 
filma Marnie.
Alfred Hitchcock in njegova muza Tippi Hedren med snemanjem filma Marnie.  

LONDON, LOS ANGELES > Z izjemnim smislom za montažo in kadriranje ter svojstveno, stilizirano obravnavo umora se je Hitchcock nedvomno uveljavil kot umetnik, kar so med prvimi prepoznali avtorji, zbrani okrog kultne francoske filmske revije Cahiers du Cinéma. Veliki režiser se je rodil na današnji dan pred 120 leti.

“Umor je, kot kaže, najsijajnejša tema. Ne odobravam sedanjega vala nasilja, ki ga vidimo na naših platnih, saj se mi je zdelo, da je treba umor obravnavati z občutkom. Poleg tega bi bilo treba s pomočjo televizije umor popeljati na dom, kamor po pravici spada. Naši najboljši umori so bili domači umori, storjeni z nežnostjo na preprostih domačih krajih, kot so kuhinjska miza ali kopalna kad … Konec koncev se boste strinjali, da je umor toliko prijetnejši in mikavnejši, tudi za žrtev, če je okolje prijazno in če so storilci spodobne dame in gospodje, kakor vi,” je Alfred Hitchcock povedal v zahvalnem govoru leta 1974, ko je prejel nagrado Film Society of Lincoln Center.

Alfred Hitchcock

režiser

“Konec koncev se boste strinjali, da je umor toliko prijetnejši in mikavnejši, tudi za žrtev, če je okolje prijazno in če so storilci spodobne dame in gospodje, kakor vi.”

Kljub svojim številnim režijskim tehničnim domislicam in kopici filmov, ki so burili in še vedno burijo domišljijo številnih filmskih kritikov in (psiho)analitikov glede interpretacije, Hitchcock ni nikoli prejel oskarja za režijo ali življenjsko delo. Edinole s filmom Rebecca (1940) je osvojil oskarja za najboljši film.

S svojim prvim ameriškim filmom, Rebecca, iz leta 1940 je Hitchcock osvojil svojega prvega in edinega oskarja - za najboljši film.

Kariero začel v Nemčiji

Alfred Hitchcock je svojo kariero začel v Nemčiji leta 1924 kot scenograf angleških filmov v studiih Ufe, kjer je lahko pri delu spremljal velikega ekspresionističnega režiserja F. W. Murnaua, ki je imel poleg režiserjev sovjetskega filma montaže kasneje precejšen vpliv nanj. Njegova režijska prvenca sta bila angleško-nemški koprodukciji, Vrt užitkov (1925) in Gorski orel (1926). Z Najemnikom, njegovo prvo srhljivko iz leta 1927, pa je Hitchcock doživel svoj prvi komercialni uspeh in požel izvrstne kritike. Med snemanjem tega filma je Hitchcock postregel tudi že s svojo prvo cameo vlogo. Med snemanjem je namreč opazil, da na setu primanjkuje igralcev, in namesto da bi počakal nanje, se je sam postavil pred kamero. Nekaj, kar je storil iz nuje, da bi prihranil čas, je nato postala tradicija. Gledalci so tako kasneje pri vsakem njegovem filmu nestrpno pričakovali, kdaj se bo Hitchcock neopazno prikradel v kader. To pričakovanje gledalcev se je nato tako stopnjevalo, da se je Hitchcock raje odločil, da se pokaže takoj na začetku filma, da ne bi gledalca preveč odvrnil od razvoja zgodbe.

Po Najemniku je Hitchcock postal ena najbolj obetavnih britanskih filmskih zvezd. Poročil se je s svojo asistentko Almo Reville, s katero je leta 1928 dobil hči Patricio. Alma je bila sicer njegova najbližja sodelavka, nekatere scenarije je napisala ona, sodelovala pa je prav pri vsakem kasnejšem filmu.

Če bi bil Hitchcock danes še živ, bi ga gibanje #metoo najverjetneje zradiralo s filmskega površja.

Selitev v Hollywood

Pred drugo svetovno vojno je sledila selitev v ZDA. V tem obdobju so se sicer mnogi evropski režiserji odločili za delo v ZDA, nekateri zaradi boljših tehničnih zmogljivosti, drugi pa so bežali pred nacistično in fašistično katastrofo v Evropi. Hitchcock je bil v prvi skupini, že s svojim prvim ameriškim filmom, zanj precej atipičnim, Rebecca, pa je, kot omenjeno, osvojil svojega prvega in edinega oskarja.

Številni kritiki sicer menijo, da so njegovi najboljši filmi nastali po drugi svetovni vojni (Neznanci na vlaku, Napačni mož, Vrtoglavica, Psiho, Ptiči), kjer je še bolj izmojstril svoje tehnike ustvarjanja suspenza in izjemen občutek za najmanjše detajle, še bolj pa je poglobil svojo obsedenost z blondinkami.

Hitchcock in #metoo

Da, če bi bil Hitchcock danes še živ, bi ga gibanje #metoo najverjetneje zradiralo s filmskega površja. Že vrsto let so namreč znana pričevanja Tippi Hedren, glavne igralke v Ptičih in Marnie, v katerih je za Hitchcocka dejala, da je bil eleganten, zadržan in ekscentričen režiser za kamerami odvraten. Zadah in obscene šale, ki jih je pripovedoval s 'cockneyskim' naglasom, so bili po njenem mnenju še najmanjša težava. Takoj ko je zagledal lepo igralko, ki jo je hotel v svojem filmu, je postal obseden z njo, je dejala igralka. In njegova največja žrtev je bila najverjetneje prav Tippi. Med snemanjem Marnie je odkrila, da je dal Hitchcock med svojo pisarno in njeno garderobo zgraditi skrivni prehod, zaradi ljubosumja (tedaj je bil že 37 let v zakonu z Revillovo) je imel tudi številne izpade na setu, ekipi in soigralcem pa naj bi zabičal, naj se ji ne približujejo. Njun spor je vrhunec dosegel prav med snemanjem Marnie, ko je Hedrenova izgubila živce in pred celotno filmsko ekipo napadla Hitchocka. Po zahtevi Hedrenove za razveljavitev ekskluzivne pogodbe o sodelovanju, ki jo je imela s Hitchcockom, jo je ta povsem odrezal iz sveta filma in ji v naslednjih dveh letih s posebno pogodbo onemogočil delo. Za mlado igralko je bilo to usodno, ta navkljub temu, da je posnela nato še več kot 70 filmov, ni nikoli več imela osrednje vloge.


Najbolj brano