Na tej poti bi rad za seboj nekaj pustil

Lean Kozlar Luigi, 30-letni kantavtor iz Čežarjev pri Kopru, vse odločneje stopa po samostojni glasbeni poti. Pred kratkim je izdal svoj drugi album, ki nosi naslov Barve.

ČEŽARJI > Plošček z živopisno naslovnico, ki ponazarja Luigijev pozitivni značaj, prinaša deset pesmi, izmed katerih sta se vsaj dve - nežni duet z Aniko HorvatPada in naslovni single Barve v družbi raperskega tria Krkuča Kunekšon - že dodobra usidrali v ušesa radijskih poslušalcev. Obe sta pod taktirko primorskega video ustvarjalca Petra Kleve zaživeli tudi v gibljivih slikah in sta - zlasti simpatično domišljeni spot za Barve - prava paša ne le za ušesa, temveč tudi za oči.

Barve kot odsev pozitivnosti

“Sem pozitiven človek, zelo rad imam barve,” 30-letni Lean Kozlar Luigi ponudi preprost odgovor na vprašanje, zakaj je za svoj drugi album, ki prihaja dve leti po prvencu Kralj noči, izbral tak naslov. Desetim pop rock skladbam je v družbi producenta Jana Baruce nanašal barvne odtenke v studiu Tramon, pesmi pa so v minulih dveh letih nastajale v istrsko-štajerski navezi. Za večino je namreč kitare posnel kitarist Janez Skaza, njegov brat Matjaž Skaza pa je z bobnarskim palčkami v rokah sodeloval pri štirih. Istrsko “roko” so na Barve nanesli predvsem člani zasedbe Ne me jugat, pri pesmi Ko ugasnejo luči, ki že na prvo poslušanje diši po hitu, je s klaviaturami sodeloval tudi Luigijev dolgoletni sopotnik iz zasedbe Gedore Mitja Bobič, romantično balado Norim pa je v celoti napisal in posnel sam.

V skupini Gedore, ki je spremljala že številne glasbene “stare mačke” - od Slavka Ivančića in Enza Hrovatina do Anike Horvat, Easyja ... - ter spravila k plesu goste brezštevilnih porok in drugih “fešt”, je kantavtor nabral največ odrske kilometrine. Glasba ga sicer spremlja že od malih nog. “Že kot otrok, ko še nisem vedel, da bom izbral to pot, sem doma vedno pel, igral. Doma je bila harmonika, nono in brat sta imela bobne ...” pove o prvih stikih z inštrumenti. Te je nato nadgradil v glasbeni šoli, kjer je osvojil trobento, vzporedno pri Robertu Vatovcu še kitaro, ki jo zdaj tudi sam poučuje, zadnje leto pa se pobliže spoznava s klavirjem, za katerim sklada svoje skladbe.

Da mu gre dobro tudi pri petju, je ugotovil v domskem bendu v srednješolskih letih v Novi Gorici, kasneje se je kot bobnar pridružil skupini Why not, s katero še danes občasno stopi na oder.

Pustiti nekaj za seboj

Kantavtorska žilica mu je začela utripati že v srednji šoli, ko je napisal svojo prvo pesem, resneje pa je o tem začel razmišljati pred približno petimi leti. “Rekel sem si, zakaj bi igral samo priredbe. Če sem se že odločil za to pot, želim nekaj pustiti za sabo.” Izid svojega drugega samostojnega albuma, za katerega pravi, da je v primerjavi s prvencem “malo bolj rokerski”, je v družbi številnih gostov pred dobrim tednom proslavil s koncertom v Snack baru. Zdaj se nadeja čim več priložnosti za koncerte, da bi svojo glasbo širil med ljudi tudi z drugih primorskih oziroma slovenskih odrov, kjer ga bodo spremljali člani njegovega nedavno sestavljenega benda - bobnar Mitja Stropnik, kitarist Gabrijel Juriševič in basist Marko Jakomin.

---