Meje so mu bile zoprne

Njegov zaščitni znak je bila “mediteranska dramatika”, saj “je v njej, z njo in vanjo kot rojeni Tržačan lahko dovolj sproščeno vnašal tudi lastni temperament, sredozemski brio, melodičnost in muzikalnost”, beremo v monografiji Sto slovenskih dramskih umetnikov. “Mario Uršič je bil zelo razgledan, načitan režiser, predstave pa je delal za občinstvo, ne za kritike,” pravi Boris Cavazza, njegov vrstnik, kolega in vseživljenjski prijatelj.

 Mario Uršič (1939-2021) Foto: Andraž Gombač
Mario Uršič (1939-2021) Foto: Andraž Gombač

TRST > Mario Uršič (1939-2021) je v Ljubljani vpisal študij geologije, nakar je preskočil na gledališko akademijo. Tam sta ga najbolj zaznamovala profesorja Vladimir Kralj in Pino Mlakar, pa tudi Bojan Stupica in mladi Mile Korun.

Prijatelja in sodelavca

V Slovenskem stalnem gledališču Trst je začel v mentorskem zavetju Jožeta Babiča, leta 1969 pa na samostojno pot stopil z režijo burke Moč uniforme tržaškega rojaka Jake Štoke, v kateri je nastopil tudi Boris Cavazza in na Borštnikovem srečanjudobil nagrado za mladega igralca. “Mario in jaz sva bila sostanovalca v študentski sobi, prijatelja pa sva ostala do konca. Z ženo Ksenijo sem ga tudi obiskal v Nabrežini. Že skoraj povsem je oslepel, pravil mi je, da vidi samo migljanje v belini. Večkrat sva se slišala po telefonu, si redno voščila za rojstni dan: jaz njemu 24. decembra, on meni 2. februarja, nazadnje pred dvema mesecema,” nam je včeraj povedal Cavazza. Rad se spominja Moči uniforme: “V žlahtni burki je igrala cela garda igralcev, ki so zdaj povečini že pokojni.”

Boris Cavazza in Miranda Caharija v Tetovirani roži, uprizoritvi drame Tennesseeja Williamsa, ki jo je leta 1990 na oder Slovenskega stalnega gledališča Trst postavil Mario Uršič. Predstavo je imel za eno svojih najljubših, kakor jo imata tudi oba igralca. (foto: arhiv PN)

Na istem odru je leta 1987 v Uršičevi režiji upodobil naslovno vlogo v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, močni, družbenokritični, aktualni predstavi, za katero je režiser dobil tako Borštnikovo kakor nagrado Prešernovega sklada; slednjo še za leta 1989 postavljenega von Hofmannsthalovega Slehernika, s katerim je na Borštnikovem srečanju slavil Cavazza v vlogi Smrti. Igralec se še posebej rad spominja odličnega tržaškega kolega - predlani umrli Claudio Misculin je v Sleherniku upodobil hudiča.

V veliki predstavi je nastopila tudi režiserjeva življenjska sopotnica Miranda Caharija. Tako njej kakor Uršiču in Cavazzi pa je kot morda najljubša v spominu ostala leta 1990 na tržaški oder postavljena Tetovirana roža ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa. “Že tekst je odličen, Mario pa je iz njega znal potegniti tisto, kar je žmohtno in obenem verjetno,” se spominja Cavazza. Leta 1991 je na odru ljubljanske Drame nastopil v Uršičevi postavitvi Goldonijeve Počitniške trilogije, desetletje pozneje pa še v neapeljsko razigranem de Filippovem Božiču pri Cupiellovih v Mestnem gledališču ljubljanskem. Komedija je bila Uršičev najljubši žanr. “Je ena najtežjih zvrsti, ker dobi takojšen odziv: človek se zasmeje ali pa ne,” je režiser pred desetletjem v intervjuju za naš časopis povedal kot prvi Tantadrujev nagrajenec za življenjsko delo.

(foto: Andraž Gombač)

Od Solkana do Križa

Gostoval je po Sloveniji, v italijanskem gledališču na Reki, v alternativnih v Trstu in Vidmu, zlasti pa je v sedemdesetih in osemdesetih letih zaznamoval današnje SNG Nova Gorica, tedaj Primorsko dramsko gledališče. Kot umetniški vodja je tja privabil veliko pomembnih ustvarjalcev; še posebej rad se je spominjal Don Kihota M. A. Bulgakova, ki ga je poleti leta 1984 na odprtem v Kanalu ob Soči režiral Zvone Šedlbauer s Sandijem Krošlom v naslovni vlogi in Binetom Matohom kot Sančom Panso. K sodelovanju je pritegnil še Mileta Koruna, Jožeta Babiča, Fulvia Tomizzo in druge.

Poudarjal je, da predstavo naredijo v prvi vrsti igralci: “Če imaš dobro zasedbo, skorajda ni treba režirati. Igralce le osvetliš in se čudiš, kako so dobri.” Najljubša mu je bila njegova Miranda - pod moževo strogo taktirko je nastopila velikokrat, leta 2005 pa je ob 40-letnici njene igralske poti prav zanjo, tega leta tudi dobitnico Borštnikovega prstana, napisal dramo Deja Husu in jo v tržaškem teatru tudi režiral. Ljudsko igro, postavljeno na Kras, je navezal na Medejin mit in se navdihoval pri Ibsenu: zaplete se, ko se v kraško vas vrne naslovna junakinja. Pred 30 leti je pobegnila, potem ko so jo obtožili detomora. Pred premiero nam je Uršič pojasnil, da je želel spregovoriti predvsem o sodobni nestrpnosti do drugačnih: “Odprite časopis! Cigani, izbrisani ... Svet, v katerem živimo, je usodno zaznamovan z napetostmi med manjšino in večino.”

V predstavi je igral tudi Livij Bogatec (1936-2011), ki je z režiserjem in igralko vrsto let tvoril ustvarjalni trio: v Križu so s skupnimi močmi nanizali vrsto uprizoritev, leta 1996 tudi odmevno postavitev de Filippove Filumene Marturano.

Uršič je napisal tudi radijsko igro Franc in njegovi: 15 enournih nadaljevanj je navdihnila zgodba nonota, Tolminca, ki je s trebuhom za kruhom prišel v Trst.

Režiser je povezoval sosede, v našem intervjuju pa poudaril: “Če je enotni kulturni prostor tako enoten, da je samo ene barve in enega okusa, me ne zanima. Pomembneje mi je, da se ta prostor odpira in da nima meja. Vsakršne meje so mi zoprne.”


Najbolj brano