Ljubezen ostaja nepremagljiva

Štiri ure so spet minile prehitro, smo znova in znova ugotavljali ob uvodnih klavirskih taktih klasike Odlazi cirkus. Vedeli smo: to je nepreklicni konec koncerta. Zdaj pa njegovo ljudstvo “od Mure pa do Morave” ne more, noče verjeti: da se ta cirkus ne vrne več. Da, Djole je že leta 1980 napovedal, kako bo: “Vse te maske prikrivajo bolečino.”

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

NOVI SAD > Na grob naj mu posadijo le rožmarin, kakor prosi v Slovenski, avtoportretu slovanske duše, ki “iz sreče žalost tke”. In ne jočimo, to je najlaže, nam Đorđe Balašević prepeva iz pesmi Kad odem. Tam najdemo še več napotkov, ki so nam v pomoč in uteho, kakor so nam tudi mnoge druge, dolga četa mojstrovin, h katerim se te dni zatekamo po deželah spet nekako obujene Jugoslavije. Povezal nas je, kakor je počel zlasti na koncertih. “Sem iz Novega Sada, ki je multinacionalno mesto, zelo podobno Mariboru, Varaždinu, Osijeku, vsem tem mestom na ravnici, ki so odprta na vse strani,” je pred leti pripovedoval v intervjuju za naš časopis. “Stvari sploh nisem dojemal tako: mi, vi, oni, naši ... Kadarkoli sem imel bend ali nogometno moštvo, vedno je bilo vse večnacionalno. To so bili moji rojaki. Ne more biti moj rojak nekdo, ki sicer pripada istemu narodu kot jaz, a sovraži človeka, s katerim sem doslej živel in igral.”

V razprodanih dvoranah je pravil, da z odra pred sabo ne vidi množice, ampak ljudi: “Sem eden od vas, samo drugače sem obrnjen, proti vam.” Besede so bile njegove igračke in vanje je znal ujeti tako počasni ritem rodne Vojvodine kakor srčni utrip marsikoga. Uglasbil je ljubezni, dvome, strah in up več generacij.

Po mladostnih uspehih s skupinama Žetva (uspešnica U razdeljak te ljubim) in Rani mraz (generacijska himna Računajte na nas, Prva ljubav, Panonski mornar, Oprosti mi, Katrin, Život je more, Ljubio sam snašu na salašu, Mirka) ga je streznilo služenje vojaškega roka. “Ko sem se vrnil, sem do nastopanja, do medijev, do vsega vzpostavil nov, povsem drugačen odnos,” se je spominjal. Dojel je, da so najpomembnejši poslušalci in da je tudi njim povečini blizu, kar je njemu. In tako so se po zgodnji Priči o Vasi Ladačkom vrstile Lepa protina kći, Svirajte mi “Jesen stiže, dunjo moja”, Ne volim januar, Bezdan ... V letih 1986 in 1987 je pred prihajajočo norostjo zaman svaril v krvavo medsosedski Ne lomite mi bagrenje in preroški Samo da rata ne bude, v devetdesetih se je uprl Miloševiću in z ranjeno družino zavetje našel med Slovenci, do katerih je bil ob razpadanju Jugoslavije večkrat oster in piker. Drugi dom je našel v Mariboru in pogosto je nastopal tako na tamkajšnjem Lentu kakor v ljubljanskih Križankah, portoroškem Avditoriju, puljski Areni in drugod. Z jugoslovansko morijo pa je leta 1993 odkrito obračunal v udarni Putuj Evropo (Krivi smo mi), v kateri prepeva, da za vojne grozote niso krivi primitivci, generali in brkati majorji, marveč “mi, ki smo molčali”.

(foto: Andraž Gombač)

Objavil je romana Tri posleratna druga in Jedan od onih života, v začetku novega tisočletja odličen ljubezenski album Dnevnik starog momka, zadnjega pa leta 2004, s pesmimi iz napovedanega filma Kao rani mraz, ki mu ga je uspelo posneti šele leta 2010. Sledile so nove pesmi na spletu, duhovita dvojezična avtobiografska knjiga Kalendar mog detinjstva / Koledar mojega otroštva s pripovedmi iz družinske zakladnice ...

A glavni so bili koncerti, tako intimnejši s štorijami in pesmimi iz Kalendarja, med katerimi je Balaševića spremljal samo pianist prof. Aleksandar Dujin, njegov pajdaš že štiri desetletja, kakor gromkejši na večjih prizoriščih, kjer se je šansonjer obdal še z bendom in tamburaši. Tam smo se tri, štiri ure bratili in se zatem razšli čustveno ... prečiščeni. Za to je poskrbel mojster opojne melanholije in poskočnega čardaša, ki je solze izvabljal kot vrhunski poet in komedijant. Tudi v njegovih očeh se je zalesketalo, kadar je opazil, koliko mladih do zadnje besede pozna pesmi, starejše od njih: “Takrat dojamem, da pesmi nisem več potreben, da sem ji bil le, ko sem jo napisal, zdaj pa ni več moja, ampak pripada poslušalcem. Taki trenutki ... Je ni uradne nagrade, ki bi se lahko kosala s tem.” Prikimal je: “Ljudje gredo s koncertov veseli, dobre volje. To zmorem. Sveta pa ne morem spremeniti, to zdaj vem.”

(foto: Andraž Gombač)

Njegova trdnjava je do konca ostala rojstna hiša v Novem Sadu. Vseživljenjska sopotnica Olivera, hčerki Jovana - Lola in Jelena - Beba ter sin Aleksa. In vnukinji.

Zdaj je tudi on ob dedku, ki že dolgo orje nebeške njive, v Ulici Jovana Cvijića pa rastejo neki novi otroci. In mi vemo: da se bojimo smešnih stvari in da ljubezen nikoli ne zmaga, a ostaja nepremagljiva.

Đorđe Balašević v dveh intervjujih za Primorske novice

Djole je bil tudi krasen sogovornik v intervjujih. Za naš časopis se je razgovoril dvakrat:

V deželi Đoland

Đorđe Balašević: “Ljubezen je aktualnejša od politike”


Najbolj brano