Levin je izraelski Shakespeare

Yonatan Esterkin (1981) je izraelski režiser, ki v Sloveniji režira že tretjič. Njegova zadnja uprizoritev naj bi premiero doživela na velikem odru SNG Nova Gorica 9. aprila 2020. Gre za mračno komedijo Jakiš in Pupče priznanega izraelskega dramatika Hanoha Levina, katerega velik oboževalec je.

Preden je pričel režirati v Sloveniji, je Yonatan Esterkin že gostoval na Tednu slovenske drame v Kranju s tremi svojimi predstavami, ki jih je v domovini režiral po slovenskih besedilih: 5fantkov.siSimone Semenič ter Hodnik in VladimirMatjaža Zupančiča. V Slovenijo se rad vrača zaradi visoko razvitega gledališča, ki mu omogoča ustvarjalno gledališko delo, in zaradi sprejetosti, ki jo čuti tako pri tukajšnjih sodelavcih kot pri Slovencih na splošno.

Ne moremo več reči, da ste za Slovenijo nov režiser, tu ste režirali že dve predstavi, obe monodrami, Judovskega psa v Mini teatru in Večnega otroka v SLG Celje. Potemtakem je Jakiš in Pupče, ki jo postavljate v SNG Nova Gorica, vaša doslej največja predstava v Sloveniji, predstava velikega formata, ob tem pa komedija. Velika razlika.

“V bistvu težko rečemo, da je to Levinovo besedilo čista komedija, saj ima močan žalosten, celo grozljiv ton, sploh če pomislimo na temo popolne grdote, ki jo obravnava. To mi po svoje pomaga, ker vem, da komika ni edina stvar v tem besedilu. Poleg tega je zame Hanoh Levin resnično velik. Vsak gledališki ustvarjalec v Izraelu ima svoje mnenje o Levinu, ne glede na to, ali mu je všeč ali ne. Levin je naš Shakespeare. Izkušnja z monodramo je seveda drugačna. Imaš samo enega igralca in komunikacija je enostavnejša. Prvo monodramo v Sloveniji sem delal v dveh jezikih, najprej v angleščini, nato v slovenščini, in zato mi je bilo lažje. Včasih zaradi jezikovne prepreke pride do nesporazuma, ne veš točno, kaj igralec reče, ali se to ujema s tem, kar bi ti želel. Ampak tu so igralci zelo dobri, zelo ustvarjalni, zdi se mi, da zelo dobro razumejo igro in mene. Poleg tega je okrog mene zelo dober podporni sistem. Na noč pred začetkom vaj sem bil napet, nisem mogel spati, ampak potem smo začeli in je bilo vse kot običajno.”

“Ne gre za to, kdo je tvoj partner, pač pa za to, ali sprejmeš življenje tako, kot je, ali pa boš vedno čutil, da je tam zunaj še neko življenje, ki ni zate.”

Yonatan Esterkin, režiser

V Izraelu režirate slovenske avtorje, v Sloveniji pa izraelske, kar je za Slovenijo dobrodošlo, v obeh primerih. Kako Izraelci sprejmejo slovenske avtorje?

“Štiri igre, ki sem jih režiral v Izraelu - poleg teh, ki so gostovale v Kranju, še Ljudski demokratični cirkus SakešviliRoka Vilčnika - so mogoče za Slovenijo običajne, tako pač pišete, ampak v Izraelu niso 'mainstream', ne po temi in še posebej ne po dramski zgradbi, ki je precej postdramska. Ni očitnih konfliktov, ni psihologije. Vse štiri smo uprizorili v dramski šoli, namenjene so bile zelo majhni publiki. Vaš 'mainstream' je naša avantgarda in vaša avantgarda je nekaj, česar v Izraelu nimamo.”

Izraelsko gledališče ima precej drugačen sistem od slovenskega. Mnogo bolj se zanaša na lastne prihodke, kar potegne za sabo kup posledic.

“Velika gledališča so nenehno na robu preživetja, zato morajo proizvajati predstave, ki jih lahko prodajajo na široko, dijakom, abonentom in sploh vsem. Ljudje, ki zahajajo v gledališče, so vajeni precej lahkotnih del in če jim ponudiš nekaj strukturno bolj zahtevnega, tega ne bodo razumeli. Tako se tudi ustvarjalci gledališča sami navadijo na takšno gledališče. Izraelsko gledališče je zato nekako obstalo v svoji konzervativnosti. Ne seveda samo izraelsko gledališče, isto lahko rečemo za Broadway ali za londonski West End, ki je bil včasih gledališka prestolnica. Zadnjič, ko sem bil v Londonu, ni bilo na programu ničesar, kar bi si želel pogledati. Ničesar. Enako v New Yorku. Pri izraelskem gledališču je težava v državi, ki se ni nikoli odločila, da je kultura zanjo resnično pomembna. Vlada gledališču nameni zelo malo denarja. V Sloveniji je gledališče subvencionirano z okrog sedemdeset do devetdeset odstotki, v Izraelu pa le z dvajset do trideset odstotki. Ostalo so lastni prihodki.”

Tak pogled na gledališče je najbrž tudi zgodovinsko pogojen?

“Za to obstaja razlog, ki se nanaša na zgodovino Izraela kot socialistične države, in na Jude, ki v svoji zgodovini niso nikoli imeli gledališča. Pojavilo se je šele v zadnjih dvesto, dvesto petdesetih letih. Bilo pa je seveda judovsko pisanje, bogata tradicija pripovedovanja zgodb, tradicija poezije, glasbe. Če berete staro zavezo, vsi ves čas nekaj igrajo, kralj David ali igra instrument ali seksa s poročenimi ženskami ali pa se vojskuje. To so tri stvari, ki jih počne. Šele ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja, ko se je začela razvijati tudi posvetna judovska kultura, se je pojavilo judovsko gledališče. Ko je bila leta 1948 ustanovljena izraelska država in so Judje začeli ustanavljati izraelske kulturne institucije, so te delovale v okviru nekakšne socialistične dediščine oziroma tradicije. Vloga kulture v socializmu je, da ljudi izobražuje, kar poznate tudi vi. Kultura poskuša izobraževati množice. Zato izraelsko gledališče nagovarja res vse. Tel Aviv ima štiri velika gledališča, vsa imajo dvorane za najmanj osemsto, tudi tisoč ljudi. Tako velike dvorane je težko napolniti z nečim avantgardnim, zato uprizarjajo Nestroyeve Raztrgance. V tem pogledu je Hanoh Levin zelo drugačen.”

Prav zato je nenavadno, da je Levin postal tako slaven in tako priljubljen.

“Bil je slaven in priljubljen, ni pa bil finančno uspešen. Tudi v devetdesetih, ko je bil na višku svoje moči, ko je bila vsaka nova Levinova predstava gledališki dogodek (njegov gledališki dom je gledališče Kameri) in je bil dobro sprejet, to ni pomenilo nikoli velikega finančnega uspeha.”

Levinove teme so pogosto zelo eksistencialne, v igri Jakiš in Pupče gre za vprašanje nadaljevanja rodu, pravzaprav nadaljevanja človeške vrste, za vprašanje o smiselnosti (tako težkega) življenja. Tudi grdota življenja je del njegovega stalnega zanimanja. Kaj je grdota za vas? Kako ste jo prikazali v uprizoritvi?

“Gre za to, kaj štejemo za lepo in kaj štejemo za grdo in kako se ta percepcija spreminja skozi zgodovino. Gre tudi za vprašanje, s kom preživiš življenje. Problem, ki ga ima Jakiš s Pupče, v resnici ni ta, da je ona grda, grdota je metafora. Zato sta naša Jakiš in Pupče precej navadna, ostali pa so močno preobloženi z nekakšimi 'lepotnimi dodatki', ki so v resnici grdi. Gre torej za metaforo; v resnici ima Jakiš problem, ki ga imamo vsi: tudi če smo poročeni z najlepšo osebo na svetu (če bi obstajala objektivna merska lestvica lepote, ki seveda ne obstaja), tudi če smo poročeni z Angelino Jolie, se moramo vsako jutro zbuditi z njenim obrazom ob sebi. Jakiš na neki točki noče tega življenja, hoče nekaj drugega. Noče tega, kar ima. Se pravi, tudi če bi bila njegova žena Angelina Jolie, bi se je čez tri ali štiri leta naveličal. Verjame, da mu pripada nekaj drugega. In skozi igro ugotovi, da mu to v resnici ne pripada. Torej ne gre za to, kdo je tvoj partner, pač pa za to, ali sprejmeš življenje tako, kot je, ali pa boš vedno čutil, da je tam zunaj še neko življenje, ki ni zate.”

Jakiš in Pupče sta izvorno postavljena v judovsko okolje, naša uprizoritev pa ima priokus slovenskega tradicionalnega okolja. Kaj vas je navdahnilo za to?

“Hotel sem nagovoriti slovensko občinstvo, zato smo za izhodišče vizualne podobe uprizoritve vzeli skulpture kiparja Petra Černeta, ki prikazujejo slovensko pokrajino z aluzijami na intimne dele telesa. Jakišev problem je sicer v osnovi problem vseh, po vsem svetu. Res je, da je Levin pri pisanju izhajal iz vzhodnoevropskega judovskega okolja, ampak Jakiš je lahko kdorkoli. In zato nam nikakor ni tuj. Levin piše o preprostih ljudeh, o vaseh, ki so lahko kjerkoli. To je lahko katera koli vas okrog Nove Gorice pred sto leti. Ničesar posebno judovskega ni v tem besedilu. Zato je to zgodbo lahko posredovati slovenski publiki.”

Levina ste imeli čast celo srečati?

“Srečati je pretirana beseda. Nekoč sem stal pred knjigarno in gledal knjige v izložbi. Premikal sem se vzdolž izložbenega okna in nekomu stopil na prste. Ta nekdo je rekel av, jaz sem se mu opravičil, ga pogledal, bil je Hanoh Levin. Bil sem star 17 let in poznali smo ga seveda iz šole … In potem je odšel.”

---