Laibach: Strašen je bog, ki nas vodi

Dolgočasno, amatersko in brez koncepta. To so besede, s katerimi nikakor ne moremo opisati Laibachove interpretacije Bartolovega Alamuta, ki jo je bilo moč videti ta začetek tedna v ljubljanskih Križankah.

LJUBLJANA > Nekaj minut po 21. uri so se iz zgornjih kotov Križank oglasile trobente in med občinstvo so se mrkih obrazov sprehodili trobentači. Zagrizene spremljevalce zasedbe Laibach je njihov prihod spomnil na skladbo Država s prvega albuma, izdanega leta 1985. Zatem je na oder prikorakal orkester, pred mikrofone sta stopili vokalni skupini, za bobne je sedel Bojan Krhlanko, pred sintesajzer Rok Lopatič, kitaro je prijel Vitja Balžalorsky in postalo je jasno, da bodo pred obiskovalci kmalu stali Laibach. Tisti, ki so pred koncertom “naštudirali” koncertni list, so vedeli, da jih čaka poldruga ura spektakla, sestavljenega iz desetih poglavij. V drugem, naslovljenem Skrivni vrtovi, je na odrsko rampo stopila teheranska vokalna skupina Human-Voice Ensemble in s svojimi napevi v arabščini celotnemu nastopu dodala orientalsko noto.

Občutek zloveščega je pri Laibachu prisoten od samega začetka. Naraščati začne v petem delu, v Meditaciji I, ko z odra zadoni globoki glas Milana Frasa. S stavkoma “Doslej zaupal sem svoji državniški veščini. A zdaj bom preizkusil, kaj premore vera.” in “Strašen je bog, ki nas vodi.” zaključi svoj monolog in luči na odru ugasnejo. Tišino prekine harmonika, ki se, prav kakor trobente na začetku, oglasi iz zgornjega kota Križank. Na začetku šestega dela, naslovljenega Vojna, se z vseh strani po stopnicah do odra sprehodi Disharmonična kohorta; žensko polovico sestavlja orkester AccordiOna, 60 glasbenic in glasbenikov vodi Klemen Leben, note pa sta prispevala Bratko Bibič in Paul Schuberth. Postrojijo se v več vrst in iz harmonik prično spuščati grozljive, doneče zvoke. Priključi se jim orkester, nato bend, da delo pridobi še na industrialnosti, ki so je bili pravi fani Laibacha od začetka nastopa lačni.

“Sanje so čudovite in nenavadno žive”

Iz čisto glasbenega vidika, je Alamut delo, ki zajema več glasbenih zvrsti, s katerimi se Laibach poigravajo že od svojih začetkov v prvi polovici 80. let. Repetitivnost posameznih fraz daje celotnemu koncertu še dodatno hipnotično noto. Do izraza najbolj pride v sedmem segmentu Vrata zaznave. “Sanje so čudovite in nenavadno žive,” sporočajo Laibach. To se odraža tudi na projekcijah, ki vseskozi krasijo zadnjo steno odra Križank in obiskovalca popeljejo v svet omame, brez dvoma del versko-političnega boja, ki ga obravnava roman. V osmem poglavju Metaverzum Laibach preizkušajo človeško slepoto do skrajnih meja. Nobena skrivnost ni, da je tržaški pisatelj Vladimir Bartol v romanu problematiziral mehanizme propagande, ki jih je brez težav mogoče aktualizirati. Laibach se s tovrstnimi problematikami ukvarjajo že od svojih začetkov.

Tako kot smo pred časom navedli v reportaži z muzikala Wir sind das Volk, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo dotaknili Bartolovega romana. Tematiko manipulacije ljudstva Laibach razširijo še v predzadnje poglavje Meditacija II, ki ga izvedejo pod geslom “Ne poznam niti okrutnosti niti milosti. Samo svoj načrt izvajam.”, poslovijo se pa z “nasvidenje v peklu”.

Vloga osrednjega lika, karizmatičnega voditelja ismaelitov in heretika Hasana Ibn Sabe je tako pripadla Milanu Frasu, ki je z nagovori, kot smo od njega vajeni, deloval zastrašujoče in tako rekoč militantno. Njegova odrska prezenca je kot nalašč za to, da geslo “nič ni resnično, vse je dovoljeno” dobi tisto globino, ki jo ponotranji vsak groze željan obiskovalec.

Koncert je obiskal tudi predsednik republike

Pod glavnino kompozicije izvirnega Laibachovega simfoničnega dela se je podpisal Luka Jamnik, posamezne segmente pa sta prispevala iranska skladatelja Idin Samimi Mufakham in Nima Atrkar Rowshan. Glavnino simfoničnega dela je izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko Navida Goharija, slovenska vokalna skupina Gallina in teheranska Human Voices Ensemble pa sta koncertu dala orientalsko noto.

Prvotno naj bi premiero Alamuta izvedli v Teheranu, a je splet okoliščin, povezanih s pandemijo, kulturno ter zunanjo politiko prejšnje vlade to preprečil. Tako je Alamut zasijal v ljubljanskih Križankah, ki so kot prireditveni prostor tovrstnim produkcijam zelo naklonjene. Da je zvok, ki je bil tako rekoč brezhiben, prihajal iz prav vsakega kotička, je zaslužen tonski mojster in producent Matej Gobec. Koncert, ki ga je obiskal tudi sam predsednik republike Borut Pahor, je obiskovalce pustil odprtih ust in, kot smo pri Laibachu vajeni, tudi odprtih vprašanj. Bartol je Alamuta posvetil Mussoliniju - komu pa ga Laibach?

---