Kočevski medved
Pripetljaj, ki ga bom opisal, se je zgodil spomladi med vajami v Novem mestu. Ker se tematika predstave dotika tudi NOB, so nam na začetku študija sporočili, da bomo opravili strokovno ekskurzijo v Kočevski rog in si ogledali Bazo 20.
Peter Harl je član novogoriškega ansambla, igra v uprizoritvi In
stoletje bo zardelo. Primer Kocbek., koprodukciji z Anton Podbevšek Teatrom Novo mesto, ki bo novembra doživela še premiero
na velikem odru SNG Nova Gorica. Foto: Peter Uhan
Opozorili so nas, da se bo to zgodilo prav v času, ko se bodo v gozdu začeli prebujati njegovi kosmati prebivalci - medvedi. Svetovali so nam previdnost, naj se držimo v skupini in naj bomo čim bolj glasni, saj je najnevarnejši medved ta, ki ga presenetimo.
Po ogledu baze in še nekega prizorišča, kjer smo v snegu dejansko videli odtise medvedjih tac, smo se z manjšo skupino med povratkom nenačrtovano ustavili še na ogledu brezna, ki je služilo kot prikrito grobišče. S kolegom sva po razriti in blatni gozdni vlaki hodila nekaj metrov pred ostalimi. Zakoračili smo globoko v temačen gozd, tako da smo bili kakih 300 metrov oddaljeni od ceste in avtomobila. Po poti smo se šalili, da nas za naslednjim deblom ali skalo gotovo čaka kosmatinec, ki nas bo napadel.
Spet smo opazili stopinje. Čez čas je zavladala tišina. Slišal se je samo še zvok naših korakov. Tudi sam sem, pa čeprav sem pustolovski duh, začel dvomiti v smiselnost našega početja. V tej tišini zaslišim kolega ob sebi, ki mi šepetaje navihano namiguje, naj prestrašiva ostale kolege tako, da zaigrava napad medveda. Seveda sem se strinjal. Malo sva počakala, potem pa tiho preštela: tri, štiri, zdaj! Sunkovito sva se obrnila in začela s krikom teči proti skupini za nama.
Oh, ko bi vi videli, kako so bežali in kričali, midva pa sva bruhnila v huronski smeh. Ustavili so se šele, ko so naju slišali in videli, da se od smeha skoraj valjava po tleh. In če je takrat bil v bližini slučajno kak medved, se je gotovo obrnil in zbežal proč.