Ko napada prihodnost in zadiši po Bondu

Christopher Nolan je v svojem najnovejšem filmu Tenet združil številne zagonetne miselne izzive iz svojih predhodnih filmov (predvsem Izvor) in v svojstveni “visokooktanski” akcijski maniri brez večjih računalniških posegov ustvaril znanstveno-fantastični vohunski triler, ki se ubada s potovanjem v času.

Tenet je po treh odlogih prvi med velikimi hollywoodskimi naslovi, ki je prišel v kinematografe po marčevskem koronavirusnem zaprtju, in je “poizkusni zajček” ter pokazatelj, kolikšno je dejansko zanimanje za ogled filmov v kinodvoranah v novih korona razmerah. Distributer Warner Bros se je sicer odločil za presenetljiv korak - film so začeli 26. avgusta predvajati izven ZDA. Obeti so bili dobri. Tenet je ob premiernem koncu tedna zaslužil približno 42 milijonov evrov, od tega so skoraj šest milijonov doprinesli britanski obiskovalci kinematografov, 3. septembra pa je ta začel svojo pot tudi v ameriških kinematografih.

Še ena Nolanova zagonetka

Tenet je sicer še eden v vrsti zelo ambicioznih in tematsko zagonetnih projektov Christopherja Nolana, ki ga je širše občinstvo najbolje spoznalo z odlično trilogijo o Batmanu. V Tenetu se Nolan, podobno kot v Izvoru, neprestano poigrava z gledalčevimi živci in možgani v sestavljanju zelo kompleksnega ozadja zgodbe. Če smo v Izvoru v glavni vlogi spremljali zločinca Doma (Leonarda DiCapria), ki s pomočjo tehnologije in sanj vdira v spomin ljudi ter krade podatke, ki jih uporabi za svoje zločine, v Tenetu tako imenovani Protagonist (John David Washington) s potovanjem v času skuša ustaviti “tretjo svetovno vojno” oziroma preprečiti prihajajočo ekološko katastrofo. Prihodnost ni na njegovi strani, saj ta prek velikega trgovca z orožjem Andreja Satorja (Kenneth Branagh) pošilja smrtonosno “invertno” orožje, kakršnega svet še ni videl. V tem delu je zgodba sicer najbolj kompleksna in precej težko razumljiva, po drugi strani pa je del okoli zloglasnega trgovca z orožjem in njegovega motiva za maščevanje precej nedodelan in mestoma zelo plehek.

Banalni zapleti

Protagonist namreč zelo hitro ugotovi, da bo do Satorja najlaže prišel prek njegove žene Kat (Elizabeth Debicki), za katero pa se izkaže, da je v moževi nemilosti. Vzrok je precej banalen - žena se je ohladila v odnosu do njega, njegov ruski, mačistični ponos pa je nepovratno ranjen. Trpinčena žena nato neprestano spremlja Protagonista, saj ta vse svoje nadaljnje korake izpelje tako, da bi jo obvaroval. K sreči tu Nolan ne doda še kakšnega romantičnega zapleta z glavnim igralcem, Debickijeva pa se je sicer znašla v skorajda identični vlogi kot v mini seriji Susanne Bier Nočni receptor. Tudi preostali liki so precej enoznačni, nedodelani, brez nekega globljega psihološkega uvida v njihove osebnosti in motive, ki jih vodijo. Na primer, skorajda nič ne izvemo, kdo je pravzaprav Protagonistova desna roka Neil (Robert Pattinson, sicer tudi najverjetnejši novi Batman), Kenneth Branagh v vlogi klenega, makiavelističnega trgovca z orožjem je precej lesen in neprepričljiv (prepričljiv je edinole njegov ruski akcent), John David Washington, sicer sin zelo slavnega igralca Denzela Washingtona, pa tudi ostane precej na površini in liku Protagonista z igralskega vidika ne doda kaj veliko …

Vrhunsko orkestrirani akcijski prizori

Nolanov Tenet svoj največji potencial, kot pričakovano, pokaže v vrhunsko orkestriranih akcijskih prizorih, ki so podprti z odlično elektronsko glasbeno kuliso z grammyjem nagrajenega švedskega skladatelja Ludwiga Göranssona. Znano je, da se Nolan otepa računalniške postprodukcije in prisega na klasičen pristop snemanja brez zelenega ozadja, in prav zato so akcijski prizori v Tenetu še toliko bolj paša za oči (najbolj izstopajoč je lov na “plutonij”). Zanimivo pa je, da se je Nolan tokrat odločil tudi za nekaj bondovskih potez - izjemne lokacije na Amalfijski obali, (tajkunski) blišč in bondovski zlikovec Sator. Gre sicer za najdražji Nolanov projekt doslej, vreden več kot 200 milijonov dolarjev.

---