Ko je svetloba edina izbira

Trk zaslepljujoče svetlobe in globoke teme. To se dogaja v dneh strahu pred smrtonosnim virusom. V dilemi o smiselnosti vsega smo se odločili za svetlobo.

 Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Tako bi se lahko glasil eden od oglasov, ki bi vabil na novo gledališko predstavo v sezoni 2020/2021, na svetovno premiero krstne izvedbe besedila, navdahnjenega s trenutnim globalnim dogajanjem ob širjenju koronavirusa in uvajanju vse ostrejših ukrepov za zajezitev okužbe in posledic. Predstava bi bila gotovo nekakšna “dramedija”, križanec med dramo in komedijo, med grozo in humorjem, ki ga te dni še kako potrebujemo. Govorila pa bi o svojevrstni vojni in grozi, ob kateri na plan prihajajo tudi prenekateri medčloveški čudeži, svetlobni žarki, ki presvetlijo globoko temo. In bila bi optimistična. Prežeta z upanjem. Tu pa tam bi morda zdrsnila v patetiko, spet drugje bi se moral dramatik poslužiti elementov grozljivke, vendar bi na koncu zmagala najpristnejša in najbolj človeška. Sočutje in solidarnost.

Tudi naša priloga je nastajala v razumljivem krču vprašanj o smiselnosti pisanja o gledališkem ustvarjanju, ko natančne datume napovedanih premier novih predstav zamenjujejo neulovljive besedice, kakršne so predvidoma, načeloma, naj bi …

A kakor v predstavi o naših vse bolj distopičnih časih, za katero tekst prav gotovo že kje nastaja, smo se tudi mi odločili za zmago svetlobe.

Marsikatere predstave v treh primorskih gledališčih so še pred dobrima dvema tednoma samo še čakale na premiero. Druge so bile že dobro zastavljene. Prav vse so v mrežo ustvarjalnih odnosov na poti k magiji odrske umetnosti spletle množico ljudi, ki tako kot tisoče drugih v tem trenutku negotovo zrejo v naslednji korak.

Tudi položaj umetnosti, kulture in njenih soustvarjalcev, zlasti samozaposlenih, je te dni ujet v stisko negotovosti. A če kdaj, se prav te dni potrjuje potreba po kulturi kot nenadomestljivi in vse prej kot ne-nujni dobrini pri ohranjanju človečnosti, pa tudi duševnega zdravja in zdrave pameti med štirimi zidovi, v samoosamitvi, v katero nas je prisiljena večina.

Kriza po Bertoltu Brechtu bojda nastopi, ko staro še ni umrlo, novo pa se še ni rodilo. Očitno smo znova tam, v pričakovanju, upajoče, s pogledom, zazrtim v svetlobo, ki se nam zdi v tem trenutku edina možna izbira. Če berete te vrstice, ste jo izbrali tudi vi.


Najbolj brano