Zagledati sočloveka

Vsepovsod kri - tam daleč zaradi vojne, tu pa zaradi menstruacije. “Bila sem ... odprta rana,” po seksu piše Adna, željna svobode in iščoča novo življenje v Evropi. In prepolna strašnih spominov na domovino, iz katere je pribežala v baje demokratični svet, obdan z ostro žico. Med bralce - in gledalce - jo je z grafičnim romanom pospremila vizualna umetnica Samira Kentrić.

 “Kjer sem zdaj, je vse belo in snažno,” piše  Adna. Čistilci, oviti z rezilno žico, ukrepajo, ko se pojavi nevarnost okužbe.   Foto: Andraž Gombač
“Kjer sem zdaj, je vse belo in snažno,” piše Adna. Čistilci, oviti z rezilno žico, ukrepajo, ko se pojavi nevarnost okužbe.  Foto: Andraž Gombač

Pred petimi leti je begunce z vzhoda in juga na slovenski meji pričakala rezilna žica, za njo pa množica povečini tihih državljanov, ki so “brez večjega upiranja ali protestiranja” dopustili odganjanje soljudi, potrebnih pomoči. Tako je Samira Kentrić zapisala v uvodu h grafični zgodbi Pismo Adni, leta 2016 izdani pri Beletrini.

Samira Kentrić (Foto: Tina Kolenik)

“Slovenija je upognila hrbet pred zahtevami po 'zajezitvi in nadziranju' števila ljudi, ki bežijo pred bedo in smrtjo proti varnejšemu, boljšemu življenju, pri tem pa se sebi in drugim dokazovala kot suverena v svojem krutem odnosu do šibkih, izmučenih prišlekov. Uslužna navzgor, neusmiljena navzdol, medla izvrševalka ukazov brez lastne vizije,” je še poudarila avtorica in knjigo posvetila “tistim, ki niso priznali samoumevnosti svojega privilegiranega položaja in so šli do meje, da bi prišleke sprejeli kot sebi enake”.

Od brezupa do neustrašnosti

Leta 1976 v Ljubljani rojena vizualna umetnica s pismom iz prejšnje knjige začne tudi novo. “Moja ljuba Adna, če si našla to pismo, je to slabo, zelo slabo,” svoji varovanki piše skrbnica Hasima, ki je nameravala pismo vzeti na njuno skupno pot in ga na cilju uničiti. Ker ga Adna - in z njo mi - beremo, je jasno: Hasima ni preživela.

V pismu se spominja, kako je v varstvo dobila Adno in njenega brata Adnana, ki se ji je zdel neodgovoren, težaven. Šele po njegovi smrti v boju za svobodo je spoznala, da je heroj: “Njegov boj je osmišljal moje bivanje, najin vsakdanjik. Njegovo upanje je pojilo moje.” Adni pojasnjuje, kako se otepa brezupa, v pesti drži črnilo, končno odločena, pripravljena tvegati, neustrašna, kakor je bil njen varovanec. Zdaj sta ostali le še oni, ženski, namenjeni skrbi za moškega, vedno v podrejenem položaju. “Se boš borila?” pokojnica sprašuje Adno. “Ne vem. Če se ne boš mogla ali želela boriti, se ne počuti krivo. Borili se bodo drugi, tudi zate.”

Samira Kentrić: Adna, Mladinska knjiga, 128 strani, cena 24,99 evra

Knjiga Adna, v kateri nas še zmeraj nagovarjajo zlasti ilustracije, ob njih pa je tokrat znatno več besedila, se nadaljuje s pismi, ki jih dekle piše pokojnima Hasimi in Adnanu. Rada bi jima predstavila svoje nove ljubljene in skupni “boj proti institucionaliziranemu zlu”. V Evropi je dobrih enajst let - toliko je bila stara ob prihodu sem. Kličejo jo Edna, govori tukajšnji jezik, imajo jo za svojo. Počuti se svobodno, a nekaj jo vendarle žre: vse je belo in snažno, čistilci pa ukrepajo, ko se pojavi nevarnost okužbe - na srhljivih ilustracijah se vrstijo tako prepoznavni vodilni evropski politiki kakor brezimni državljani, vsi oviti z rezilno žico. Raje strmijo v zaslone svojih telefonov kakor v sočloveka, kaj šele v trupla prebeglih, ki so utonili v morju in anonimnosti. Nekateri domačini so nazadnje premagali strah pred neznanci, izkazali so milost, ponudili šole, nastanitve in zaposlitve: “A le tam, kjer je bil prostor. Ta pa je na obrobju, kjer se nabira umazanija.”

Adna se ima za srečno. Opisuje sobivanje z domačini, ki nosijo svoja bremena, in se sooča z lastno preteklostjo. Išče svobodo, vznemirjenje pa najde v drugih, “v vedno novih telesih”, saj ritem teles v njej stopnjuje pozabo: “Množina lastnih telesnih izkušenj me osvobaja zavedanja, da so telesa lahko nasilna.”

Spolovila, kri in seveda srce

Med 130 ilustracijami v tehniki akvarela, ki jih je Samira Kentrić ustvarila v zadnjih petih letih in predstavila tudi na virtualni razstavi, izstopajo prav seksualne, tako duhovite kakor presunljive in polne simbolike: tu so spolovila, kri in še marsikaj, seveda tudi srce, ta veliki nahrbtnik, ki ga Adna prenaša skozi vse preizkušnje, dvome in izzive. Knjiga, izdana že pred novim vznikom vstaj pri nas, se izteče med mladimi s transparenti.


Najbolj brano