Vesolje verzov

Začetek se je osupljivo staknil s koncem: Pablo Neruda je svojo prvo zbirko leta 1923 naslovil Dvajset ljubezenskih pesmi in pesem obupa, njegovih nepričakovano odkritih pesmi iz zapuščine pa je prav toliko - 21!

Pravilo je znano: kar je napisal klasik, je treba preučiti, zabeležiti, objaviti in shraniti, pa naj bo še tako nepomemben zapisek ali pozdravček, nakracan na še tako zanikrn papirček. Zato toliko bolj odmeva, kadar v velikanovih predalih ne najdejo le drobnarij, marveč prave pravcate pesmi.

Knjiga Tvojih nog se dotikam v senci, naslovljena po prvem verzu prve ljubezenske pesmi, je plod takšnega odkritja v škatlah z rokopisi in tipkopisi moža, ki se je rodil kot Ricardo Eliécer Neftalí Reyes Basoalto in zaslovel kot Pablo Neruda (1904-1973), čilski pesnik in diplomat. V njegovi poeziji se kakor tudi v pesnikovi burni biografiji prepletajo samota in boj zoper diktaturo, lirika in protest, krhka ljubezen in prizori s krvavih ulic krutega 20. stoletja.

Verzi na meniju

Njegova vdova Matilde Urrutia (1912-1985) je med iskanjem še neznanih ali le v revijah objavljenih pesmi očitno spregledala stihe, vredne pozornosti. Leta 2011 pa si je Fundacija Pabla Nerude postavila nalogo: čim popolnejši katalog pesnikovih rokopisov in tipkopisov, o čemer v predgovoru poroča Darío Oses, direktor knjižnice in arhivov pri fundaciji. Pregledali so kopico osnutkov in pesmi, zapisanih na liste papirja, v šolske zvezke in najrazličnejše beležke, celo na menije in koncertne liste z ladij - med potovanji je Neruda verze beležil kar med aperitive, glavne jedi, vina in sladice.

Med pregledom so opazili tudi liste, ki so se poskrili v “džungli pesnikovih rokopisov”. Ugotovili so, da gre za 21 še docela neznanih pesmi, ki jih je Neruda napisal od začetka petdesetih let do smrti leta 1973. V njih opeva svoje velike teme: ljubezen, domovino, širni svet in vsakdanje drobnarije.

Za uvodna pojasnila in podrobnejše opombe k pesmim je poskrbel pesnik in prevajalec Pere Gimferrer, zbirko pa je s sestro Christi v slovenščino prevedla in prepesnila Veronika Dintinjana, novinka v nizu pesnikov, zaslužnih za slovensko oglašanje Nerude. Za revialne objave so ga najprej prevajali Lojze Krakar, Miroslav Košuta, Veno Taufer in drugi, zatem pa se ga je zavzeto lotil Jože Udovič in leta 1974 poskrbel za prvi knjižni natis - leta 1974 v zbirki Lirika pri Cankarjevi založbi. Tri leta zatem smo pri DZS v Udovičevem prevodu dobili še Nerudove spomine Priznam, da sem živel, leta 2004 pa je pri Mladinski knjigi izšel še izbor poezije v dvojezični špansko-slovenski izdaji s prevodi Aleša Štegra.

Za boj in zoper telefon

Nobelovec, ki ga je Gabriel García Márquez oklical za “največjega pesnika 20. stoletja”, se tudi v pesmih iz zapuščine izkaže za poeta ljubezni, ki tankočutno opeva svoje Matilde. Izstopa četrta pesem, ki je tudi najdaljša, valovanje slikovitih podob pa se izteče v “čekane hijen, atomske srajce in krila bliska”, uglašene s poetiko zbirke Konec sveta (1968).

Neruda v pesmih opeva vse mogoče: hvalnico “čudovitemu ušesu” poje v eni od svojih od, v katerih je tako rad slavil vsakdanje predmete, sadje, zelenjavo in tudi dele telesa. V drugi pesmi smeši prazno učenost in zagovarja polnokrvno življenje, iskanje “kruha, doma in ženske”. Ande, zaledenele pozimi in prerojene spomladi, opeva v pomenljivo ozkih, gorovju enakih verzih, kot angažiran levičarski poet pa pesem sklene bodrilno, z napovedjo boja.

Neruda, ki je pravil, da ljubi Zemljo in se ne bi preselil na drug planet, nam v pesmi iz šestdesetih let vzneseno pojasnjuje, da so astronavti v vesolje ponesli tudi nas in sploh vse, kar je človeškega, leta 1973 pa v verzih negativno slika telefon, “črni aparat, ki me še molče žali”. Kaj bi šele rekel, če bi dočakal prenosni telefon!  

---