Stop igra za zahrbtno bolezen

Jaka Tomc nas v drugi knjigi o bipolarni motnji Stop igra povabi v svoj svet, v katerem ne manjka vzponov in padcev, pa tudi mučne hoje po ravnem. “Bipolarna motnja je loterija,” pravi avtor. “Življenje je nepredvidljivo. Pustimo se presenetiti in čim bolj uživajmo v njem,” še predlaga.

Bipolarna motnja je zahrbtna bolezen, s katero se vendarle lahko relativno normalno živi. Jaka Tomc (1980) pravi, da se z njo ne bori več, ampak živita v nekakšni simbiozi. Motnja mu je veliko vzela, a tudi precej dala.

“Bipolarna motnja je loterija. Včasih zadeneš dober dan, včasih naletiš na obdobje, ko brodiš po gnojnici, večino časa pa hodiš po ravni črti, za katero misliš, da se ne bo nikoli končala. Pa se. Vsak začetek ima svoj konec,” priznava avtor, ki se s to boleznijo bori že več let. Tokrat jo je opisal po spominih, ki sežejo med drugim do leta 2010. Objavil je tudi pisma, ki jih je po svojih izpadih, ki jih je zaradi bolezni imel (tudi sredi Ljubljane), poslal svojim prijateljem sorodnikom ...

Stop igra, sicer deveta Tomčeva knjiga, je nadaljevanje in nadgradnja Maničnega poeta, ki je izšla leta 2010, vsebuje pa več zgodb, več pogleda vase ter več idej in nasvetov, kako živeti in preživeti z bipolarno motnjo. V njej so tudi pričevanja drugih, uradni zapisniki iz psihiatrične bolnišnice in razni izvidi, kar daje knjigi veliko dodano vrednost. Pozabil ni niti na občutke iz obdobij depresije, ki spremljajo bipolarno motnjo, ter izkušnje s (psiho)terapevti, ki veliko pripomorejo k boljšemu počutju in zazdravitvi.

Jaka je bil med letoma 2007 in 2015 desetkrat hospitaliziran v ljubljanski psihiatrični bolnišnici. Vsakič so ga tja odpeljali skrajno maničnega. Diagnozo - bipolarna afektivna motnja, tip 1 - je dobil leta 2008. Bolezen za zdaj ni ozdravljiva, a se je naučil z njo živeti.

Avtor se s svojo zadnjo knjigo predstavi kot iskren pisatelj, ki ničesar iz minulega dobrega desetletja ne izpusti ali zamolči. Zaveda se, da edino iskren pogovor (tokrat z bralci) zares pomaga in pripelje do uvidov v lastno življenje, ki lahko pri spopadanju z boleznijo pomagajo. Predvsem “bolniku”, pa tudi njegovim bližnjim, ki tako lahko lažje razumejo potek bolezni, njene učinke, posledice ... Spoznajo pa tudi ravnanja, ki so pravšnja za pomoč svojcu pri tovrstnih izzivih, pa tudi malo manj pravšnje pristope. Tomc je bil v svojem “dnevniku” življenja z bipolarno motnjo tako iskren, da ni pozabil izdati niti terapije z zdravili, ki so mu jo predpisali za boj s to zahrbtno boleznijo. “Življenje je nepredvidljivo. Pustimo se presenetiti in čim bolj uživajmo v njem,” je predlog, ki mu velja prisluhniti.

---