Pod mavrico ljubezni je še vedno marsikdaj sivo nasilje

“Brali ne bodo, to je za babe, razmišljali še manj. Ponosno bodo nadaljevali tradicijo hlapcev in puhloglavcev. Vse, ki presegajo te okvire, bodo za vekomaj onemogočili.” Brane Mozetič, pesnik, prevajalec, urednik in promotor slovenske književnosti v svetu in nenazadnje gejevski aktivist za pravice LGBTQ+ oseb, je v Aktivistovih zapisih najprej nastavil boleče ogledalo slovenski družbi, ki se rada širokousti s pravicami za vse in se obenem s figo v žepu sprašuje: kaj bi sploh še radi? V kratkih, a gosto spisanih mislih se razgali in ponudi najnujnejše branje zlasti za vse tiste, ki se ob paradah ponosa vprašajo, zakaj jih (še) potrebujemo.

 Aktivistovi zapisi Braneta Mozetiča razkrivajo tako utrujajoč boj kakor razočaranje nad državo, ki  je nastala z nasiljem.   Foto: STA
Aktivistovi zapisi Braneta Mozetiča razkrivajo tako utrujajoč boj kakor razočaranje nad državo, ki je nastala z nasiljem.  Foto: STA

Junij tudi pri nas počasi v javno zavest poleg konca šolskega leta prinaša parado ponosa. Z njo geji, lezbijke, biseksualne, transseksualne, transspolne in druge osebe, ki jih zajema že mednarodno uveljavljena kratica LGBTQ+, na različnih koncih sveta na eni strani slavijo raznolikost in svoj obstoj, na drugi - in ta je še vedno žal bistvena - opozarjajo na neenakost pred zakoni in na diskriminacijo, ki sta v nekaterih okoljih subtilni, prikriti, drugod pa deklarirani in podkrepljeni s tradicionalističnimi pogledi, običajno podprtimi z verskimi ustanovami.

Mavrične zastave še zdaleč niso dovolj

V Londonu, kjer so minuli konec tedna praznovali 50 let prve parade, je pravzaprav postal junij že mesec ponosa. Pri nas je ob ljubljanski v tretje parado ponosa gostil Slovenj Gradec, s čimer je svojo parado dobila tudi Koroška. A nekaj mavričnih zastav, ki par dni v letu prosto plapolajo celo na občinskih stavbah, še ne prinese sprejetosti, po kateri hrepeni čisto vsak.

“Še posebej osladni so bili diplomati. Zamišljali so si, da jim bom bral pesmi v njihovem domovanju. Nekje med desertom in kavo. Hotel sem ostati divjak. Neukročen. Neprilagojen. Spraševali so me, kakšna naj bi bila njihova politika do seksualnih in spolnih manjšin. To absurdno vprašanje je obviselo v zraku. In ni doseglo odgovora. Kajti najprej bi morali v temeljih spremeniti svet. In potem se nočem pomiriti.”

Brane Mozetič

iz Aktivistovih zapisov

S to varljivostjo vsesprejemajočega okolja, s katerim se po prsih trkajo zlasti predstavniki kakršnihkoli večin, bralca Aktivistovi zapiski oklofutajo in postavijo v resničnost, kjer se nenehni boj nikoli ne konča. In avtor je od vztrajanja že presneto utrujen - “ti si skrenil s te poti, nikoli ne boš zmagal v tožbi” -, verižno razočaran - “Čemel sem tam in se spraševal, kam naj si zataknem tisoče ur, ki sem jih zabil za to, da bi bilo takim enkrat bolje?” -, in marsikdaj sam. Leta 1990 razmišlja: “Pravzaprav že upam, da se bo našel kdo, ki bo prevzel vodenje aktivizma, ker me to utruja in bi se rad posvetil drugim stvarem. Čutim se tako osamljen.”

Šel je po poti Jimmyja Somervilla

A z vsako pesmijo, z vsako novo knjigo, z vsakim zapisom, ki so med drugim tudi opaženi, prevajani in nagrajeni - nenazadnje je imetnik dveh Jenkovih nagrad za pesniški zbirki Banalije (2003) in predlanske Sanje v tujem jeziku - svoje poslanstvo nedvomno nadaljuje, zadnja leta tudi z vse več knjigami za otroke, s katerimi skuša vplivati na njihovo odprtost do raznolikosti in nenazadnje vzgajati pacifiste v najširšem pomenu besede.

Brane Mozetič

“Sediva v parku, na stopnicah vladnega posestva. V rokah držim diktafon in snemam odgovore. Julij 1995. Pred mano Jimmy Somerville. Ob njegovem glasu sem skoraj deset let prej omedleval. Šel sem po njegovi poti. Zame je pomembno, da ko pojem, ljudje vedo, da pojem o moškem, mi reče,” je eden od citatov, ki dobro opiše bistvo početja Braneta Mozetiča (1958).

Kot nam je pred leti dejal v intervjuju, ne piše o rečeh, ki jih ne pozna. V njegovi poeziji je ljubljena oseba vedno moški, drugače ne more biti. Bolečine in radosti, ki jih prinaša ljubezen, zaradi tega niso drugačne. Identifikacija ne izostane. Kar utegne bralca, ki izhaja iz heteronormativno ustrojenega sveta, vznemiriti, požgečkati ali pač raniti, kajti svetohlinstvo je sila rahlo, je vonj po spolnosti, tisti nebrzdani, kakršno zaneti pogled neznanca, in tisti, ki je le spomin na nekdaj ljubljenega: “Kot da bi se po vseh teh letih molka hotel dobiti z mano ... da bi videl ... ali se še tako dobro ljubim? Toda diskretno. Ker je za svojo družino verjetno še vedno strejt. Ker sinova ne vesta ničesar o meni.”

Stol, ki ni samoumeven

O dvoličnosti, nerazumevanju družbe in politike, o nebrzdanih rejvih, o pomembnih mejnikih, premikih, a tudi razkolu znotraj aktivistične scene, kjer so tudi “geji fašisti, geji konzervativci, geji rasisti, sebični geji ...” In vse se začne pri koncu, zapise uvaja tisti zadnji stol, ki ga je odnesel junija 2020, ko je bilo treba prazniti zdaj še razvpitejšo in slovitejšo Metelkovo 6. Ko so zunaj legali na cesto protestniki in spuščali aviončke, ker je prelet pravih vojaških letal razglašal konec epidemije. “Jaz pa s stolom. Ki je skušal spremeniti svet. // Moram ga shranit, sem si govoril. Če bodo zradirali vse zgodbe, in ta stol, bodo zradirali tudi mene.” Sedaj vemo, niso.

Brane Mozetič: Aktivistovi zapisi, ŠKUC, zbirka Lambda, 104 strani, cena 19 eur

Zapise sklepa niz lapidarno naštetih napadov na LGBTQ+ osebe v tem tisočletju, ki mu sledi le še zgodba, poimenovana Pesem o domovini. A če se vseh nekaj čez štirideset Mozetičevih zapisov lahko bere tudi kot zanj značilna poezija v prozi, je sklepni vse prej kot poetičen. Prvoosebna literarizirana pripoved, za katero si bralec želi, da bi bila fikcija, je vzeta iz domače črne kronike z začetka tisočletja. Prežeta z nasiljem, sovraštvom in neskončno banalnostjo zla je ultimativna obtožba avtorja. Krik besa. “Nikoli niso bila naša življenja pomembna,” zapiše nekje drugje. Preveč obrobna, preveč specifična?

“Homoseksualnost je skrita, povem. Laže je živeti po postajah, straniščih in parkih ponoči,” je izjavil pred tridesetimi leti, ko je razmišljal, da je dežela čez noč postala desničarska. Danes pa ... Stol je na Metelkovi. In zgodbe niso izbrisane. In njihov avtor niti. A družba se znova radikalizira, poskusi omejevanja pravice do splava, ki so prisotni tudi pri nas, so jasen znak, da se bo treba stolov, kakršen je Mozetičev, še kako oklepati. Jih skrbno hraniti in z njimi še skrbneje ravnati. Nič ni samoumevno. Še dež in sonce, kot vidimo, ne. Kaj šele pravice in pravičnost!


Najbolj brano