Okužba za vse življenje

Včeraj je bil svetovni dan otroške književnosti in kdor želi preveriti, kako brezčasna je ta lahko, naj - ne glede na svojo starost - vzame v roke Pavčkovo in Gatnikovo novo Čenčarijo.

Tone Pavček:   $@ Čenčarija, ilustriral Kostja Gatnik, založba Miš, 57 
strani, cena 25,95 evra
Tone Pavček: $@ Čenčarija, ilustriral Kostja Gatnik, založba Miš, 57 strani, cena 25,95 evra  

Da je Tone Pavček mojster rimane besede, ki je do zadnjega ohranjal otroškost in igrivost, je znano vsem, ki jim ga je bilo dano srečati. Pa tudi tistim, ki so ga redno prebirali.

Njegova legendarna pesniška zbirka za otroke Čenčarija je konec minulega leta dobila še empirični dokaz, da prava umetnost zlahka prestane preskus časa in z nezmanjšano močjo navdušuje tudi pol skoraj stoletja po svojem rojstvu. Tokrat je slikar in ilustrator Kostja Gatnik svoje pomenljive podobe, zaradi katerih ima upravičeno status soavtorja, odel v barve, tako da je zbirka v novo življenje zadihala tudi v tem pogledu osvežena.

Čenčarija, ki v Pavčkovem slovarju ne pomeni več izmišljotine, vsaj ne povsem, temveč gre za “svet, kjer živijo čenčači”, svoje pesmi deli v več razdelkov - njena sestava, kakor piše v spremni besedi dr. Igor Saksida, “izžareva radost radovednega otroka”: v uvodnem razdelku, naslovljenem Čenčarija se predstavi, izvemo, da tam poleg čenčačev živijo brusači, tekači, faloti veseljaki, pa kakšen je čenčačev dan, v Kaj je kaj srečamo tudi eno Pavčkovih najbolj znanih otroških Kaj je majhno in kaj veliko, Kdo je kdo med drugim skriva preobrazbo otroka v moža v pesmi Kdo se je izgubil, sklepni Za kaj je kaj pa tudi znamenite Pravljice z napako, ki so uvertura v niz pesmi, primernih za večerne predspalne rutine. A te nikakor ne bodo minile brez vprašanj, ki jih humorja in obvladovanja jezika polni verzi izzovejo v najmlajših. Pa tudi v odraslih, ki bi marsikaj, če bi lahko, vprašali kar pesnika.

Kako usodna in dobrodošla je lahko okužba v otroštvu s kakovostno literaturo, je moč razbrati iz čustvene spremne besede Igorja Sakside, ki se med drugim spominja, da je Čenčarija v njegovi družini imela častno mesto, onkraj spominov pa mu je še danes v bralni izziv: “Upam, da bo tudi vsem čenčačem, starim od pet do sto pet let, ko se bomo skupaj podajali po stezicah te čudežne dežele.” Lahko mu le pritrdimo.


Najbolj brano