Odraščanje je kruto, boleče ... in zabavno

Titeuf, deček, ki med odraščanjem spoznava radosti, v najzabavnejših epizodah pa zlasti tegobe življenja, je kljub čudnemu francoskemu imenu že domač tudi pri nas. Tokrat v stripovski knjigi velikega formata Zakon ulice na lastni koži okuša prevlado močnejših, si s sošolci izmišlja zvijače za preživetje in še kar skuša osvojiti sošolko Nadjo.

Med obenem kakovostnimi in kratkočasnimi stripi, ki jih pri svoji založi Graffit redno izdaja Izolan Vlado Grlica, ob kultnem Asterixu in v slovenščini žal prezgodaj ugaslem Velikem vezirju Iznogudu blesti tudi eden največjih zaslužkarjev v francoskem stripovskem svetu, desetletni Titeuf. Pred dvema desetletjema mu je na svet pomagal Švicar Philippe Chappuis (1967), ki ustvarja pod psevdonimom Zep - okrajšava je poklon ljubljenemu bendu Led Zeppelin.

V prevodu Luke Novaka smo pri založbi Vale-Novak v letih 2009 in 2010 dobili stripa Ne mi težit! in Moji najboljši prjatli, v zadnjem desetletju pa pri Graffitu še Ljubezen je nagravžna, Na to so nore punce, To ni fer!, Kaj se skriva v ozadju, Čav, kruti svet in Čudež življenja. V slovenščino jih je prelilo več prevajalcev, v prvi vrsti Špela Žakelj, zaslužna tudi za sočne “prepesnitve” novih 46 Titeufovih pripetljajev, zbranih v Zakonu ulice. Četudi posamezna epizoda zavzame le eno stran, je naloga vse prej kot preprosta. Besednih iger sicer ni toliko kot pri Asterixu in Iznogudu, je pa treba žmohtnemu francoskemu slengu mestnih šolarjev najti količkaj ustrezno govorico, ampak v naši deželi imamo za urbani dialekt lahko le ne najbolj priljubljeno ljubljanščino. Prevajalka z okrajšavami in izrazjem, tujim drugim koncem domovine, k sreči ne pretirava, vešče zasukani dialogi pa posrečeno krepijo humorne nesporazume, ob katerih se tudi odrasli bralec večkrat glasno zakrohota.

Zvedavi Titeuf s sošolci zaman skuša dojeti družbo okrog sebe in pravila odraslih. Marsikaj si razlagajo po svoje. Tokrat jih po glavi tepe zakon ulice. Dobesedno - v posrečenem prizoru Titeuf očetu potoži, da se nadenj v šoli spravljajo kreteni. Oče mu svetuje, naj jih seznani, da je nasilnost znak šibkosti. Titeuf pa: “Ja, ampak ta znak šibkosti me klofuta.”

Najduhovitejši je, kadar hodi po robu korektnosti. Kadar ga - z njim pa nas, bralce - do solz nasmeje sošolec Haso, ki vse piše, “kao što govoriš”, tako da med šolskim narekom “sir je na mizi” postane “serje na mizi”, namesto “in mu jo odnese” pa zapiše “in Mujo odnese”. Jedke pripombe fašejo še staromodna učiteljica, v Božička našemljen alkoholik, oče zaradi pametnih pripomb ostane brez dragega bordojca, zleti po stopnicah in pristane v mavcu, največkrat pa dolgega nosu čemerno odkoraka Titeuf. Odraščanje je kruto, boleče ... in zabavno.  

---